Šmartno pri Slovenj Gradcu

Nadžupnijska cerkev v Šmartnem pri Slovenj Gradcu

Slike: Birma 2003

Zgodovinski opis nadžupnije Šmartno pri Slovenj Gradcu

in župnijske cerkve Sv. Martina

Domnevamo lahko, da je že v 9. stoletju nastala v Šmartnem misijonska postaja, ki se je tekom 10. stoletja prelevila v matično župnijo. Njena vzhodna in južna meja sta se skladali s koroško deželno in junsko grofijsko mejo na črti: Velka – Frankolovska soteska – Stenica – Paški Kozjak – Huda luknja – Završe – gornji tok Velune – Sleme. Severno mejo je predstavljala reka Drava, zahodno pa vzhodna meja pliberške pražupnije na črti: Sleme – Uršlja gora – Brdinje – Meža. Iz šmartinske pražupnije se je kot prva izdvojila starotrška župnija in to verjetno že pred letom 1106. O tem govori dejstvo, da je bila matična pražupnija z desetino vred tega leta dodeljena (čeprav le občasno) korarskemu kapitlju v Dobrli vasi, ne pa tudi starotrška grajska cerkev. Ta je bila najpozneje takrat eksimirana iz šmartinske pražupnije in po volji grofa Veriganda 20 do 30 let pozneje predana belinjskemu samostanu kot njegovo mizno dobro. Eksimirana starotrška župnija predstavlja šolski primer nastanka enklavne župnije sredi pražupnijskega ozemlja. Sledile so ji župnije v Vuzenici, Vitanju, Šentjanžu pri Dravogradu, Kotljah in Sv. Petra na Kronski gori. Razen naštetih župnij izven slovenjgraškega občinskega ozemlja so se osamosvojile še štiri: Št. Vid nad Valdekom, Šmiklavž pri Vodrižu, Pameče in kot zadnja leta 1891 Podgorje pri Slovenj Gradcu. Dokaz, da so bile nekoč združene v šmartinski pražupniji je patronat, ki ga ima nadžupnija še danes nad župnijami Št. Janž pri Dravogradu, Sv. Peter na Kronski gori, Kotlje, Št. Vid nad Valdekom in Vitanje.

Iz vizitacijskih zapisnikov je razvidno, da se je sestava pražupnije v teku stoletij precej spreminjala. Vasi Straže in Dovže sta bili do leta 1854 pod župnijo Šmartno, danes spadata v župnijo Št. Ilj pod Turjakom, ki se je osamosvojila od starotrške pražupnije. Istega leta je vas Golavabuka prišla iz starotrške župnije pod upravo Šmartna. Danes je v šmarski nadžupniji še sedem podružnih cerkva: sv. Marije na Homcu, sv. Jurija na Legnu, sv. Magdalene in sv. Andreja na Brdah, sv. Barbare na Zgornjem Legnu, sv. Tomaža v Tomaški vasi in sv. Filipa v Golavabuki.

Pražupnijo Šmartno so ustanovili oglejski patriarhi in je bila zato njihova last. Leta 1106 jo je patriarh Ulrik I. Eppensteinski z desetino vred dodelil novoustanovljenemu kanonikatu v Dobrli vasi, ki pa je ni obdržal. Leta 1459 jo je patriarh Ludvik III. Scarampo – Mezzaroti dodelil deželnemu knezu, cesarju Frideriku III., ki je bil odtlej njen patron in advokat, župnija pa je dobila predikat (naslov) cesarska. Ker je bila župnija med leti 1740 in 1761 tudi sedež opatije, je v vizitacijskih zapiskih goriškega nadškofa Karla Attemsa iz let 1751-1760 označena kot “caesareo regia et abbatialis archiparochia ad Sanctum Martinum prope Slavograecium”.

Čeprav je pražupnija nastala že vsaj v sredini 10. stoletja, se njen prvi znani župnik Berenger omenja šele leta 1265. Višek svojega razvoja je doživela v času župnikovanja dr. Jožefa Jurija Schrökingerja (1726-1758), ki je leta 1740 dosegel čast opata, kar pa je njegov naslednik Martin Ferdinand Bartholotti leta 1761 prodal v Celje, kamor se je januarja naslednjega leta tudi sam preselil. Šmartnu je ostal le naziv nadžupnija.

Okoli cerkve je bilo do leta 1844 pokopališče.V njegovem severozahodnem kotu je stala kapela Sv. Križa z grobnico dvanajstih župnikov in drugih odličnikov, ki jo je dal leta 1739 zgraditi župnik J. J. Schrökinger. Ta župnik je postavil tudi štirinajst kapel – postaj križevega pota, od cerkve Matere Božje na Homcu do grobne kapele v Šmartnem, ki so jo leta 1954 iz prometnih razlogov podrli.

Šematizem Lavantinske škofije pravi, da je bila prvotna cerkev zidana leta 850. Bila je pravokotna, apsidalno zaključena z ravnim stropom in strešnim stolpičem. Sedanji stavbni sestav izvira iz prve polovice 13. stoletja. V začetku 16. stoletja so jo podaljšali, dvignili, obokali s sedanjimi oboki, jo na južni strani okrasili s fresko sv. Krištofa in ponovno opremili s strešnim zvonikom. Po požaru februarja 1640 so ji prizidali enako visoki, ravno sklenjeni stranski ladji in apsido zamenjali s 3/8 sklenjenim prezbiterijem.

Leta 1657 je cerkev dobila sedanji zvonik, ki pa je bil po požaru avgusta 1744 prezidan in opremljen s tako visoko dvočebulasto streho, da so jo morali leta 1847 znižati za 5 klafter, za kar so dobili celo državno pomoč. Medtem je v prvi polovici 18. stoletja cerkev doživela večjo prezidavo. Star, ozek in nizek prezbiterij so zamenjali s sedanjim, v podaljšku stranskih ladij pa prizidka z oratorijema. Ladja je dobila baročna pravokotna okna in sedanji zidan pevski kor.

Leta 1844 je cerkev dobila nov glavni portal. V letih 1845 in 1846 pa so celotno cerkev nekoliko dvignili, jo na vzhodu trapezasto zaključili, preobokali prezbiterije v vzhodno stran in jo na novo ostrešili. Takšna je z manjšimi spremembami še danes. Dolga je 30 m, široka 8 m in prav toliko visoka. Stranski ladji sta široki po 1,80 m. Zvonik je visok 30 m.

Cerkev sestavljata čebulasto prekrit zvonik in sedlasto ostrešeno stavbno telo, ki se trapezasto zaključuje. Na čelni strani zvonika je baročna kartuša in polje s skoraj uničeno sliko sv. Martina. Od zvonov sta večja iz leta 1964, manjši pa je od Antona Samasse iz leta 1841.
V južno steno ladje na zunanji strani je vzidanih pet napisnih plošč. Prva je posvečena Maksu Thurnu Valsasini, lastniku Legna, Gradišča in Zbelovega (1778-1843). Druga spominja na pozidavo sedanjega zvonika leta 1657, v času tukajšnjega župnika in dekana ter upravitelja starotrške župnije Jakoba Vrabiča. Tretjo je isti župnik leta 1640 posvetil svojemu umrlemu bratu, slovenjgraškemu poštnemu mojstru Andreju Vrabiču. Ker sta isto leto pogorela cerkev in župnišče, je Jakob Vrabič nagrobnik svojega brata opremil z bogato oblikovanim marmornim okvirom in napisom v spomin na ta dogodek. Gre za zelo kvalitetno klesarsko delo Trantnerjevega mojstra, ki je med leti 1612 in 1654 s svojo dejavnostjo pokrival ozemlje med Hrvaško in Koroško. Četrta in peta plošča sta nagrobnika Franca Ks. Ruprechta (1752-1820) in Franca Seraf. Novaka (1803-1872), ki sta bila tukajšnja nadžupnika, dekana in svetnika.
Srednjo cerkveno ladjo pokriva obok z značilnimi gotskimi rebri in je nekoliko višji od obokov stranskih ladij. Tudi prezbiterij je obokan. Iz njega vodita portala v krstno kapelo na severni in zakristijo na južni strani. Nad njima sta obokana oratorija, ki se odpirata v prezbiterij. Ladje in oratorija pokrivajo kamniti oboki, prezbiterij pa opečni. Zidan pevski kor z neogotsko leseno ograjo zaseda zahodno stran vseh treh ladij in počiva na dveh toskanskih stebrih. Vso notranjščino krasi ornamentalno-figuralna poslikava, delo akademskega slikarja Slavka Frasa iz leta 1901. Poslikavo je v originalni tehniki leta 1997 in 1998 obnovil slikar Petrovič iz Celja. Marmorni cerkveni tlak je iz leta 1998.
V cerkvi je več klesarskih izdelkov: krstni kamen s školjkastim bazenom in betvasto nogo nosi napis, da ga je leta 1613 daroval župnik Gašpar Travnikar. V severni ladji je vzidan v steno nagrobnik iz peščenca z grbom in napisom, da je pod njim pokopan grof Adam Jožef Schrattenbach (1617-1669), na obočnem nosilcu pa marmornat nagrobnik gospe Suzane Gera roj. Draškovič, grofice iz Ljutomera, ki ga je istega leta dal postaviti vdovec Jurij Rajmund Gera, gospodar Galenhofna in Strasseridta. Nagrobnik je zelo kvaliteten in je delo Trantnerjevega mojstra.
Glavni oltar je leta 1767 izdelal slovenjgraški kipar Janez Jurij Mersi, naslednje leto pa ga je poslikal in pozlatil njegov someščan Janez Andrej Strauss. V nastavku z uvitima stebroma in golšastim ogredjem stoje kipi sv. Antona Puščavnika, papeža Klementa I., sv. Martina, sv. Blaža in sv. Izidorja, v atiki pa kipi Boga Očeta v slavi in dveh adorantov. Oltar je leta 1888 obnovil celjski podobar Ignacij Oblak, leta 1911 pa mariborski pozlatar Angelo Zoratti in kipar Ivan Sojč, ki je napravil tudi nov tabernakelj (prevelik) in zamenjal prvotno sliko sv. Martina (J.A. Strauss, 1768 ali 1771) s sedanjim kipom svetnika.
Ob glavnem oltarju stojita slavoločna oltarja iz srede 18. stoletja, posvečena Jožefovi smrti in Marijinemu spočetju. Njune štiri slike (Brezmadežne, Janeza Nepomuka, Jožefove smrti in sv. Simona) je okoli 1750 naslikal J. A. Strauss. Njune plastike sv. Gregorja Velikega, sv. Florijana, sv. Alojzija in sv. Frančiška Saleškega pa hranita nova neogotska oltarja Jezusovega in Marijinega srca iz leta 1912. Izdelal ju je mozirski podobar Ivan Cesar, pozlatil pa A. Zoratti.
Marmornat oltar v krstilnici je novejši izdelek. Prižnica in klopi so neogotske. Križev pot po Fuehrichu je iz leta 1883 in je bil leta 2000 obnovljen v Škofijski restavratorski delavnici v Mariboru. Orgle so delo Franca Naraksa iz Arje vasi pri Žalcu iz leta 1884 in so trenutno v obnovi prav tako v Škofijski rest. del. v Mariboru. Lestenca sta iz let 1885 in 1911 ter prav tako obnovljena leta 1998.
Nadžupnijo je Misijonska družba sprejela v upravo 1. 8. 1988. Nadžupnik je postal g. Francija Rataj CM, kaplan pa novomašnik g. Vladota Bizanta CM. Za njim so se vrstili kaplani Toni Burja CM, Peter Žakelj CM, Janez Cerar CM, Franci Pavlič CM, Roman Travar CM, Leopold Valant CM, Amadej Jazbec CM, Matej Užmah CM.
Nadžupnija ima 3700 vernikov in k verouku se zbira 298 otrok. Nadžupnija ima 8 cerkva, župnijsko cerkev in sedem podružnic.

Notranjost nadžupnijske cerkve v Šmartnem pri Sl. Gradcu

Oltar nadžupnijske cerkve sv. Martina pri Slovenj Gradcu.

Oltar v lepem baročnem slogu je izdelal A.S. iz Slovenj Gradca leta 1768.
Kip glavnega zavetnika sv. Martina je predstavljen v nebeški slavi. Občasno pa je ta kip zakrivala slika sv. Martina škofa, delo slikarja Staussa iz Slovenj Gradca. V enakem slogu so tudi ostali kipi. Na levi strani sv. Blaž, škof in sv. Izidor kmet, na desni strani pa je kip sv. Gregor papež in sv. Anton puščavnik s prašičkom. Tabernakelj iz leta 1888 z lepimi reljefi na obeh straneh je delo Ivana Sojca iz Maribora. Oltar so nazadnje obnovili leta 1911. Delo je izvršil Zoratti iz Maribora. Sv. Martin prosi za nas!

Sveti Jurij na Legnu

Cerkev se prvič omenja leta 1447. Sestavljena je iz pravokotne ladje in kvadratastega kornega zvonika s prizidano pritlično zakristijo. Ima tudi preddverje, vse pa je krito s smrekovimi šitelni. Tla so arheološko raziskana in predstavljena. Ohranjeni so temelji najstarejšega sakralnega objekta na tem področju. Prvotna cerkvica je bila postavljena že v prvi polovici 9. stoletja in se uvršča v skupino cerkva z vpisano-skrito-apsido. To potrjuje pravokotna zunanjost in polkrožni prezbiterij (apsida) znotraj. Je edini tovrstni primer v Sloveniji in arheološko dokazano najbolje ohranjena zgodnjesrednjeveška cerkvena stavba na nekdanjem karantanskem prostoru. Ta tip arhitekture je nastal na Sinajskem polotoku, v Palestini in Siriji v 3. stoletju n. št., se v starokrščanskem obdobju razširil na naš prostor in kasneje še posebej zaživel v Istri in Dalmaciji. Že takrat so ob cerkvi pokopavali pokojne, o čemer pričajo najdbe grobov. Vsi pokopani so obrnjeni proti vzhodu.

Na prostoru, kjer stoji cerkev, so sledovi treh starejših cerkva in sedanje. Najstarejša (zgoraj omenjena) je iz 9. stoletja, druga iz 10.-11. stoletja, tretja iz 12. in sedanja iz 16. stoletja. Cerkev je po odkritih najdbah uredil g. Milan Kovač s sodelavci.

Glavni oltar je iz leta 1754 in je posvečen sv. Juriju. Oltarna slika je delo J.A. Straussa iz Slovenj Gradca. Desni stranski oltar je posvečen lurški Materi Božji s kipoma sv. Hieronima in sv. Florijana ob straneh. Levi pa je posvečen sv. Tereziji , s kipoma svetih bratov Cirila in Metoda. Orgle so iz 19. stoletja, iz Naraksove delavnice v Žalcu in so bile leta 1995 obnovljene v Orglarski delavnici v Mariboru.

Cerkev stoji na 478 m nadmorske višine, je 17 m dolga, 7,5 m široka in 6,6 m visoka ter od župnijske cerkve oddaljena 1 km.

Podružna cerkev sv. Jurija, v notranjosti predstavljeni temelji cerkve iz 9.stoletja in istočasni grobovi.

Sveta Marija Magdalena na Brdah

Cerkev se prvič omenja leta 1524 in je enovitega nastanka iz let okoli 1300. Sestavljena je iz pravokotne ladje in pravokotnega prezbiterija. Iz tega časa sta ohranjeni okenci v vzhodni steni prezbiterija in okno v južni steni ladje. Zahodni portal je iz 16. stoletja. Na precej strmi strehi ladje je šestkotni stolpič, preoblečen z bakreno pločevino. V njem je zvon iz leta 1718, ki je brez napisa, krasi ga le relief sv. Antona Padovanskega.

Glavni oltar je iz leta okoli 1725. Na sredini je kip sv. Marije Magdalene, zavetnice cerkve, levo od nje sta sv. Barbara in sv. Peter ter desno sv. Frančiška Rimska in sv. Alojzij. Na sliki v sredini oltarja zgoraj (atiki) pa je lurška Marija. Tabernakelj je iz 2. polovice 19. stoletja in ima na hrbtni strani napis, da je leta 1896 oltar obnovil Štefan Jager iz Kalobja. Stranska oltarja sta zgodnje baročna in sta primera zlatih oltarjev iz let okoli 1670-1680. Desni je posvečen sv. Henriku, levi pa sv. Janezu Evangelistu.

Podružna cerkev sv. Magdalene na nad morsi višini 718 metrov.

Sveti Tomaž v Tomaški vasi

Cerkev se prvič omenja leta 1375 in je bila leta 1476 požgana od Turkov. Prvotna cerkev iz prve polovice 13. stoletja je bila opremljena z apsido in strešnim stolpičem. Sedanji prezbiterij je dobila v drugi polovici 16. stoletja, zvonik in zakristijo pa šele okoli leta 1845.

Glavni oltar je izdelek Mersijeve delavnice. V osrednji niši oltarja je Vstali Kristus s sv. Tomažem, ob strani sta kipa sv. Petra in sv. Pavla ter sv. Mateja in sv. Miklavža nad obhodi. V atiki pa je podoba sv. Duha. Tabernakelj je iz 19. stoletja. V cerkvi je tudi slika sv. Tomaža, delo J. A. Straussa iz Slovenj Gradca. Levi stranski oltar je lep primer tako imenovanega zlatega oltarja s kipom Marije z Jezusom spodaj in kipom sv. Jožefa zgoraj. Izdelali so ga v zadnji tretjini 17. stoletja. Desni stranski oltar je manj bogat. V spodnji niši je kip sv. Štefana iz leta 1740, v zgornji pa je kip svetnice brez atributov, verjetno sv. Barbare in je iz prve polovice 16. stoletja.

Orgle so iz prve polovice 18. stoletja in nimajo pedala, igralnik pa je spredaj. Zvonovi so trije: mali zvon je iz leta 1935, ulit v Zemunu, 26.04.1992 pa so namestili dva nova, ki sta bila ulita v Feralitu, v Žalcu.

Cerkev stoji na 450 metrih nadmorske višine. V dolžino meri 19 m, v širino 6,5 m in v višino v prezbiteriju 5 metrov. Od župnijske cerkve je oddaljena 3 kilometre.

Podružnica sv Tomaž v Tomaški vasi.

Sveti Andrej na Brdah

Cerkev se prvič omenja leta 1494 in je enovite gradnje. Pravokotno ladjo in obokan prezbiterij deli precej nizek slavolok. Ima lesen, s pločevino obit zvonik, ki je na tem mestu od leta 1877.

Notranjščino (stene, raven strop in prezbiterij) krasi slikarija iz leta 1904. V prezbiteriju je preprost baročni oltar s sv. Andrejem v sredini med sv. Antonom Puščavnikom in sv. Florjanom ter sv. Petrom in sv. Pavlom nad obhodoma (verjetno iz 17. stoletja). V atiki pa je kip Marijinega kronanja v nebesih po treh božjih osebah.. Znamenit je antipendij s sliko sv. Andreja v niši, ki jo nosita dva angela. Stranski oltar in prižnica sta neogotska iz leta 1874. Orgle so majhne, postbaročne. Pripeljane so bile iz župnijske cerkve v Šmartnem najprej leta 1884 na Homec in nato leta 1898 k sv. Andreju. Imajo 6 spremenov (registrov) za manual in dva za pedala. V cerkvi sta tudi dva školjkasta kropilnika, ki nosita letnico 1703 in črke S.P. ter I.T.. Cerkev stoji na nadmorski višini 562 m.

Podružna cerkev sv. Andrej na Brdah, potrebna obnova strehe in tudi notranjosti.

Sveta Barbara na Zgornjem Legnu

Cerkev se prvič omenja leta 1519. Je enovite gradnje iz začetka 16. stoletja. Zvonik je bil prizidan leta 1847, ko je zamenjal star strešni stolpič. Tlak je kamnit. Cerkev ima raven, poslikan strop iz leta 1835.

Glavni oltar je izdelek Mersijeve delavnice iz let 1776-1780. Na sredini je slika sv. Barbare, ob straneh pa kipa sv. Lucije in sv. Apolonije. Cerkev ima tudi dva stranska oltarja. Levi je posvečen sv. Frančišku, s sv. Petrom in neznanim svetnikom ob strani. V njem najdemo prvine 17. stoletja. Desni oltar pa je posvečen sv. Primožu in sv. Felicijanu, s sliko Device Marije v gornjem delu in je iz druge polovice 17. stoletja.

Zvonoviso iz let 1968 in 1977.

Cerkev ima vzhodno zahodno lego na 825 m nadmorske višine. V dolžino meri 15 m, v širino pa 7,5 m. Od župnijske cerkve je oddaljena 7 km.

Podružna cerkev Sv. Barbara v bližini nekdanjih rudnikov…

Sveta Filip in Jakob na Golavabuki

Cerkev se prvič omenja leta 1431, vendar je mnogo starejša in je nastala v dveh fazah gradnje.

Njena ladja je iz prve polovice 13. stoletja, prezbiterij pa iz prve četrtine 14. stoletja. Pozneje so ladjo gotozirali. Sedanji zvonik je v 19. stoletju nadomestil prvotni stolpič sredi ladjine strehe. Leta 1524 je slovenjgraški vikar Avguštin Prigl cerkvi daroval misal (mašno knjigo), leta 1623 pa je pri cerkvi delovala cvetoča bratovščina.

Glavni oltar je tabernakeljskega tipa s kipoma sv. Filipa in sv. Jakoba ob križu in je iz 19. stoletja. Stranska oltarja, opremljena s slikama sv. Uršule in sv. Vida, sta iz leta 1876.

Orgle so iz leta 1909 in so delo Naraksa iz Žalca.

Cerkev ima vzhodno zahodno lego in je na 635 m nadmorske višine. Je 15 m dolga, 7,5 m široka in 4 m visoka ter 4 km oddaljena od župnijske cerkve v Šmartnem. Do leta 1854 je namreč skupaj z okolico spadala pod župnijo Stari trg pri Slovenj Gradcu.

Podružna cerkev sv. Filip in Jakob

Sveta Marija na Homcu

Marijina božjepotna cerkev na Homcu je najlepša podružna cerkev nadžupnije Šmartno pri Slovenj Gradcu. Cerkev je prvič omenjena leta 1436 še pred pojavom Turkov v teh krajih. Iz zgodovine je razbrati, da so se na tem hribu in ob cerkvi zbirali prebivalci Mislinjske doline ob turških vpadih, saj je Homec, ki je ležal v osojni legi, skrit v obširnem gozdu za močvirnim zemljiščem, dajal varno zavetje. Zgradili so si manjšo stavbo za zaklonišče pred slabim vremenom. Turki so trikrat divjali skozi Mislinjsko dolino v letih od 1476-1480 in za seboj pustili pravo opustošenje. Tabora na Homcu niso izsledili. Ostal je obvarovan v zavetju rožnovenske Matere Božje. Zelo kmalu je tu vzklila bratovščina rožnega venca, saj je iz 18. stoletja ohranjena slika, 08. decembra 1852 pa so blagoslovili nov kip rožnovenske Matere Božje.

Gotski stavbi so sredi 17. stoletja prizidali zvonik, ob koncu stoletja pa še prezbiterij. Okrog leta 1740 je župnik Schrekinger postavil štirinajst postaj križevega pota od kapele na pokopališču ob Šmarški cerkvi do cerkve na Homcu, ki je med tem postala pomembna romarska pot. Veliko prezidavo je cerkev doživela v letih med 1750 in 1760, ko je J. J. Schrekinger prvotno ladjo zamenjal s triladijsko zasnovo. Strop je bil lesen. Naslednja večja prezidava je bila leta 1818, ko so postavili sedanji kor in leta 1862, ko so obokali vse tri ladje, cerkev dvignili in nanovo postavili ostrešje. Nadžupnik Novak je dal izdelati nov marmornati tlak, ki ima pred glavnim oltarjem vsekano letnico 1871. Poslikavo je naročil nadžupnik J. Lenart z denarjem, ki ga je v ta namen zapustil sluga Gregor Popijal. Poslikavo je leta 1901 s tremi pomočniki izvršil slikar Ožbalt Bierti, Furlan iz Genove. Na steni pod korom je plošča z napisom: »Gregor Popijal, r. 1832, + 1899, izročil je za slikarijo in kupil orgle. Sv. Marija prosi za nja! Hvaležni mu spomin. Dr. M. Napotnik, kn. šk. 9.8. blagoslovil podobe.«

Okna so pravokotna iz slikanega stekla z imeni darovalcev. Naredil jih je Ed. Stuhl iz Gradca v letih 1916-1917.

Glavni oltar je naredil slovenjgraški kipar J. J. Mersi leta 1759. Leta 1897 pa ga je obnovil Joahim Lindermayer. V oltarju je kip Marije Vnebovzete obdane z angeli. Ob njej sta sv. Jožef in sv. Joahim ter sv. Elizabeta in sv. Ana. Tabernakelj je iz 19. stoletja. Na oltarni menzi je antipendij z reliefno kompozicijo Marije Pomočnice, h kateri romajo romarji iz obeh strani in z napisom z leve strani: »Ora pro nobis« ter z desne, brano nazaj: »subirotaccep«, ki kaže smer, kam naj se romarji in grešniki zatekajo. Stranska oltarja sta baročna ter posvečena sv. Frančišku Ksaveriju in sv. Mihaelu. Nastavek prvega oltarja obsega sliki Križanja in sv. Alojzija ter kipa sv. Karla Boromejskega in sv. Frančiška Saleškega. Oltar je delo J. J. Mersija, sliki pa J. A. Straussa oboje iz let okoli 1759. Desni oltar je starejši. V njem sta sliki sv. Mihaela in sv. Terezije, viden je grb darovalca ter ob strani stojita kipa sv. Janeza Evangelista in sv. Ambrozija. Je iz let okoli 1725.

Prižnica je kiparsko bogato okrašena. Na ograji so nameščeni kipi štirih evangelistov, Kristusa in sv. Janeza Nepomuka, na strehi pa kip Boga Očeta z angeli. Izdelal jo je konjiški kipar Mihael Pogačnik okoli leta 1730. Na prižnici je ohranjen originalni zapis s svinčnikom, ki pravi, da je prižnico naročil župnik J. J. Schrekinger, poslikal in pozlatil pa jo je Mihael Sartori iz Slovenj Gradca.

Orgle so neoromanske iz leta 1898. So mehanične in imajo 12 registrov. Cerkev ima tri zvonove. Manjši je iz leta 1726 in ima napis: »Casper Baltazar Schneider Cilleae me fudit sub ill. ac rdesso dno dno Joanne Bapt. l/ibero b/arone de Formantini praep. infu. in Hadvon & caes. par. loci. Sancta Maria, mater Dei, ora pro nobis anno 1726. V maju 2000 pa sta bila nameščena dva nova zvonova: zvon G 970 kg posvečen Brezmadežni in zvon F 700 kg posvečen sv. Jožefu.

Leta 1873 so bile na Homcu uvedene Šmarnice, sedaj so vsako nedeljo v maju ob 16h.

V prejšnjih časih so prihajale na Homec procesije romarjev iz domače Mislinjske doline in sosednjih, še posebej na Veliko Gospojnico (15. avgust).Verni ljudje se v stiskah in težavah zatekajo k Homški Mariji po pomoč, o čemer pričajo razne podobe, ki visijo na stenah cerkve.

Homška Marija, prosi za nas in nam vedno pomagaj!

Cerkev stoji na nadmorski višini 474 m, v dolžino meri 32 m, v širino 13 m in v višino 7,5 m, v prezbiteriju pa 5,6 m. Zvonik je visok 26,5 m. Od župnijske cerkve je oddaljena 1,5 kilometra.

Podružna cerkev sv. Marija na Homcu, Svetoletna cerkev, in ob njej Dom za duhovne vaje, ki je bil zgrajen v letu 1975. V njem so skoraj vse leto razna srečanja za mladino.

Nadžupnik preizkuša dva nova zvonova za svetoletno cerkev na Homcu

Notranjost cerkve na Homcu