9. 8. Bl. Cefferino Jiménez Malla , muč. (1861-1936)
Cefferino Jiménez Malla, z imenom »El Pele«, se je rodil 26. avgusta 1861 v krščanski romski družini v Benavent de Segria blizu Lleida. Okrog 40 let je živel kot nomad. Ustalil in nastanil se je v kraju Barbastro. Poročil se je leta 1921 s Terezijo Giménez Castro, otrok nista mogla imeti. Posvojila sta nečakinjo Pepino in jo vzgojila v navadah Romov s posebno ljubeznijo do konjev. Duhovnik-profesor g. Nicholas Santos de Otto je postal duhovni vodja Cefferina.
Čeprav je bil nepismen je učil romske in tudi neromske otroke molitve in osnove katoliške vere s citati Svetega pisma. Otroke je navajal k redni vsakdanji molitvi. Sam se je redno udeležval svete maše in zaupno častil Marijo z molitivjo rožnega venca.
Med posameznimi Romskimi skupinami so vladale napetosti. Cefferino je uspel rešiti spor med člani plemena Kalos in z ostalimi plemeni. Bil je pošten trgovec z živino. Leta 1926 je postal frančiškanski tretjerednik, bil je tudi član Vincencijeve konference. Leta 1931 je začel sodelovati pri »nočni adoraciji«.
Med špansko državljansko vojno je branil nekega duhovnika, ki so ga hoteli obsoditi. Zaprli so ga. Pri njem so našli rožni venec. Zasliševalci so ga silili, naj ga raztrga in pohodi. Tega ni storil. Bil je obsojen na smrt in umorjen v Barbastro s skupino duhovnikov, redovnih bratov in nekaj laikov v dnevih med 2. in 9. avgusta 1936. Umrl je vzklikajoč: »Živel Kristus Kralj! VIVA CRISTO REY!«, držeč rožni venec v roki. Umrl je za vero, ki jo je živel.
Zgled blaženega Cefferina pove, da so Roma tudi pošteni, iskreni, zvesti in verni in pripravljeni za ceno življenja ohraniti zvestobo do Kristusa in njegove Cerkve.
Leta 1997 ga je papež Janez Pavel II prištel med blažene. Je prvi iz družine Romov, ki je bil povzdignjen med blažene.
O Bog, dobrotljivi Oče, s Svetim Duhom in z njegovo močjo si usposobil blaženega Ceferina, Roma, da je živel krščanstvo v vsej iskrenosti vse do nasilne smrti, ki se ji je pogumno bližal hodeč za Kristusom. Zahvaljujemo se ti za to znamenje usmiljenja, ki si ga izkazal ljudstvom Sinti in Roma in te prosimo: daj nam, da bo priznan za svetnika tvoje Cerkve in nam bo pomagal, da bomo postali pravi kristjani in bomo pripravljeni iti po poti križa v upanju, da bomo nekoč deležni tvojega veličastva.
Po Kristusu našem Gospodu. Amen.
30. 8.: Bl. Mihael Ghebre, misijonar in mučenec. Rodil se je leta 1788 v Mertule Mirima v pokrajini Goždan. Z desetim letom je vstopil v samostansko šolo. Kočal jo je z doktoratom. Čimbolj je študiral, tem bolj sta ga mučila notranji nemir in želja spoznati resnico – o Kristusovi osebi. Potoval je od samostana do samostana, a nikjer ni našel zadovoljivih odgovorov. Pridružil se je skupini romarjev v Jeruzalem, ker je upal, da bo tam natančneje spoznal resnico o Kristusu. Te romarje je vodil misijonar, lazarist Justin de Jakobis. Šli so tudi v Rim. To potovanje je med njima spletlo vez prijateljstva. Leta 1844 je izpovedal katoliško vero. Kmalu je zašel pouševati v semenišču. Katekizem in liturgišne knjige je prevedel v abesinski liturgišni jezik geez. 1. 1. 1851 je bil posvečen v duhovnika in sprejet v Misijonsko družbo.
Med krutim preganjanjem kristjanov pod cesarjem Cassom je bil prijet tudi Mihael. Ker ga s prigovarjanji in grožnjami niso mogli pridobiti za odpad, so ga bičali in vklenjem v verige je moral spremljati cesarjeve čete. Končno se je zbral sodbi zbor, da razsodi. Mihael je sodniku pogumno odgovarjal: »Ne poznam nobenega drugega sodnika v zadevi svoje vere kakor Kristusa in njegovega namestnika na zemlji, papeža v Rimu! Gotovo imaš oblast nad mojim telesom, nad dušo pa ne!« Cesar je razjarjen zaukazal vojakom: »Odpeljite ga in ustrelite!« Na posredovanje angleškega poslanika so smrtno kazen spremenili v dosmrtno ječo. Tri mesece so ga vojaki vlačili vklenjenega. Ko je izbruhnila kolera, je bil Mihael prvi, ki je umrl 28. 8.1855. Leta 1826 je bil razglašen za blaženega.