Vincencij Pavelski
Iz duhovne zakladnice sv. Vincencija:
»Bog je ljubezen in hoče, da se mu bližamo po ljubezni.«
»Posvetni duh je uporen in bi rad vse sam napravil. Ne brigajmo se zanj. Ne izbirajmo si svojih poti, marveč hodimo po poteh, ki nam jih je Bog blagovolil pokazati«(VII,515).
»Družba je vedno ljubila evangeljska načela in se želela prepojiti z evangeljskim duhom, da bi mogla živeti in delati, kot je živel in delal naš Gospod« (XII, 108).
»Popolnost ni v zamaknjenosti ampak v zvestem izpolnjevanju Božje volje« (XI,317).
»Bog nas dviga in ponižuje, nas tolaži in nas udari, kakor vidi, da smo pripravljeni izkoristiti tako stanje« (III, 390).
»Naj nas Gospod navda s svojo neskončno krotkostjo, da se bo prelila v naše besede in dejanja, da bomo koristni in prijetni bližnjemu« (VI, 388).
»Družba se trudi z ljubeznijo služiti ubogim, ki so božji ljubljenci. Tako moramo zaradi ljubezni do njih upravičeno upati, da bo Bog tudi nas ljubil« (XII, 392).
»Vsi smo prinesli v Družbo sklep, da bomo tu živeli in umrli. Prinesli smo vse, kar smo; telo, dušo, voljo, zmožnosti, prizadevnost in drugo. Zakaj? Da bi delali to, kar je delal Jezus Kristus, da bi reševali svet« (XII, 98).
»Tako z besedo in dejanji oznanjajmo evangelij, opravljajmo najpopolnejše delo, najpomembnejšo nalogo, ki jo je izvrševal naš Gospod in ki so jo dolžni izvrševati tisti, ki po neizbrisnem znamenju in svoji službi predstavljajo njega na zemlji, namreč duhovniki« (XII, 87).
»Bog pričakuje od nas dobro voljo in iskreno odločitev, da mu bomo skušali z vso pripravljenostjo služiti, tudi če bi bilo smrtno nevarno« (XI,402).
»Če hočete dobro začeti in uspešno nadaljevati, glejte, da boste delali pod vodstvom Duha našeha Gospoda, da boste pri svojih dejanjih posnemali njegovo življenje ter jih usmerjali plemenitemu in vzvišenemu cilju, pri tem pa iskali le večjo božjo slavo« (V, 457).
»Ponižnosti je lastno to, da za nikogar ne išče spoštovanja kot samo zate, o moj Bog, ki odrejaš ceno ljudem in stvarem.«
»Misijonski poklic je apostolski poklic, ki obstoji v tem, da vse zapustimo in se vsemu odpovemo kakor apostoli, da hodimo za Jezusom Kristusom…«
Berceau de Saint-Vincent-de-Paul: Rojstna hiša sv. Vincencija Pavelskega (r. 24. 4. 1581).
Berceau de Saint-Vincent-de-Paul: Notranjost hiše je preurejena kot kraj molitve.
Berceau de Saint-Vincent-de-Paul: Hrast iz začetka 13. stoletja (v njegovi senci je počival tudi Vincencij).
Chateau l’Eveque: Stranska kapela cerkve, v njej je Vincencij 23. 9. 1600 prejel mašniško posvečenje.
Clichy: Slika sv. Vincencija v župnijski cerkvi. Tu je bil Vincencij župnik od 1612 d0 1613. V tem času je začel zbirati duhovnike na pogovore, iz česar so se razvile »torkove konference«.
Folleville: Cerkev, v kateri je imel Vincencij 25. 1. 1617 pridigo o dolgi ali življenjski spovedi. (Mimo te cerkve pelje starodavna romarska pot v Compostelo v Španiji).
Folleville: Vitraž (barvno okno v cerkvi), ki predstavlja Vincencija na prižnici 25. 1. 1617. »Misijon« je trajal več dni. Vincencij je povabil duhovnike iz okolice, da so pomagali spovedovati.
Chatillon-sur-Chalaronne: Hiša, v kateri je bival Vincencij, ko je bil župnik v tem kraju od 1617 do 1618.
Chatillon-sur-Chalaronne: Vincencij je ustanovil prvo Bratovščino dobrodelnosti (Sestanek z damami novega društva dobrodelnosti, ko so 23. 8. 1617 podpisali ustanovno listino in sestavili pravila. Te je Vincencij poslal v odobritev na škofijo v Lyon. S podpisom generalnega vikarja so bila 24. 11. 1617 pravila odobrena).
Pariz: Kapela Sv. Vincencija Pevelskega (materna hiša), 95, rue de Sevres.
Pariz: Relikvije sv. Vincencija nad glavnim oltarjem v kapeli na 95, rue de Sevres, Pariz.
Le Puech pri Montgesty: Rojstna hiša sv. Janeza Gabrijela Perboyreja, mušenca. Rojen je bil 6. 1. 1802, posvečen za duhovnika pa 23. 9. 1826.
Le Puech pri Montgesty: Kip sv. Janeza G. Perboyreja ob vhodu k rojstni hiši. Na kitajsko (Macao) je stopil 29.8.1835, mučen je bil in umrl 11. 9. 1840. Med blažene je bil prištet 10. 11. 1889, med svete pa 2. 6. 1996. Postal je kitajski svetnik.
O Božji Zveličar, spremeni me v sebe. Naj bodo moje roke kot tvoje. Naj bo moj jezik kot tvoj. Daj, da ti bom služil in te slavil z vsemi sposobnostmi svojega telesa. Predvsem pa te prosim, spremeni mojo dušo in vse njene moči tako, da bodo moj spomin, moja volja in moja čustva postala eno s tvojim spominom, tvojo voljo in tvojimi čustvi.
Prosim te, uniči v meni vse, kar ni po tvoji volji. Pomagaj mi, da bom živel le v tebi, s tabo in zate, da bom mogel zares reči z apostolom Pavlom:«Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni«(Gal 2, 20).- Sv. Janez G. Perboyre