{"id":181,"date":"2015-01-22T10:31:08","date_gmt":"2015-01-22T10:31:08","guid":{"rendered":"http:\/\/brezmadezna.com\/sl\/?page_id=170"},"modified":"2015-01-22T10:31:08","modified_gmt":"2015-01-22T10:31:08","slug":"mucenci","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/brezmadezna.com\/sl\/md\/mucenci\/","title":{"rendered":"Mu\u010denci iz Dru\u017ebe Lazaristov"},"content":{"rendered":"

\u00a0Duhovniki Misjonske dru\u017ebe<\/strong><\/h4>\n

Maks Rupar<\/span><\/strong><\/p>\n

Rodil se je v gornje\u0161tajerskem Murzzuschlagu 13. oktobra 1908 o\u010detu Janezu, in materi Tereziji, ki pa ni znala slovensko. V dru\u017eini je bilo osem fantov in sedem deklet. Maks je bil sedmi otrok. V gimnazijo je hodil na Ptuju in v Ljubljani. O\u010de je bil po rodu iz \u0160kofje Loke iz zelo verne dru\u017eine. Bil je upravnik bolni\u0161nice na Ptuju, zelo veren in ugleden mo\u017e, vsak dan pri ma\u0161i. Kljub izrednim razmeram je ta slovenska dru\u017eina dala Bogu ve\u010d duhovnih poklicev. Ko se je za\u010dela druga svetovna vojna, je Maksova sestra \u0161e zadnji trenutek spravila v Avstrijo o\u010deta in mater ter nekaj bratov in sester, ker bi jih sicer gotovo poslali v tabori\u0161\u010de. Brat duhovnik, minorit, je pozneje \u017eivel v Zagrebu in v Pan\u010devu. Ena od deklet je bila usmiljenka, druga, zdaj vdova, je \u017eivela v Prekmurju, zdaj \u017eivi v Mariboru. Starej\u0161i Maksov brat je bil misijonar na Kitajskem.<\/p>\n

Maks se je pri dvajsetih letih odlo\u010dil vstopiti v Misijonsko dru\u017ebo lazaristov, v katero je bil sprejet 7. julija 1928. Leta 1932 je v dru\u017ebi polo\u017eil obljube, ma\u0161ni\u0161ko posve\u010denje pa je po kon\u010danih teolo\u0161kih \u0161tudijih prejel 13. avgusta 1933. Deloval je kot ljudski misijonar. Leta 1937 in 1938 je pomagal \u0161kofu Gnidovcu v Makedoniji. 29. avgusta 1938 je iz Skopja pri\u0161el v Beograd. 5. avgusta 1940 ga je za\u010dasno sprejel beograjski nad\u0161kof med svojo duhov\u0161\u010dino in ga dolo\u010dil za du\u0161nega pastirja katoli\u0161kih vernikov v Ravni Reki pri Smederevem.<\/p>\n

Zanj so nastale zelo hude razmere, ko je razpadla Jugoslavija in so Srbijo okupirale nem\u0161ke \u010dete. Vemo, da mu je gospodinjila sestra, ki je tudi vodila otro\u0161ki vrtec. Oba sta znala dobro nem\u0161ko. Veselila sta se tedanjih nem\u0161kih zmag. To je povzro\u010dilo, da so ju sklenili srbski \u010detniki ubiti. Njegov bli\u017enji \u00bbsosed\u00ab \u017eupnik Vid Ivanu\u0161ec iz Smedereva je 23. avgusta 1941 sporo\u010dil nad\u0161kofu v Beogradu tole:<\/p>\n

\u00bbDne 8. avgusta 1941 je g. Rupar od\u0161el na Pasuljanske livade. Na poti so neki ljudje streljali nanj in ga hoteli zagrabiti. Pobegnil je na postajo, kjer so spet streljali nanj skozi okno. Potem so ga prijeli in odvedli v gozd. Od tam se ni ve\u010d vrnil. V Ravni Reki so vsi prestra\u0161eni. Nekaj katoli\u010danov je \u017ee bilo ubitih in pokopanih brez vsakega obreda\u00ab.<\/p>\n

Sestra je pozneje pri\u0161la iskat svoje stvari v \u017eupni\u0161\u010de s pomo\u010djo nem\u0161kih vojakov . Ko je 2. septembra \u017eupnik Ivanu\u0161ec hotel spet iti tja in popisati inventar \u017eupni\u0161\u010da, so ga ljudje posvarili, naj tega ne dela. \u017de ko so zadnji\u010d ljudje \u00bbiz gozda\u00ab zvedeli, da je bil tam, so ga iskali. Neki Hrvat se je tedaj komaj re\u0161il pred njimi. \u0160e dobro, da se Ivanu\u0161ec ni zadr\u017eal v Ravni Reki dalj kot kak\u0161no uro, da je zau\u017eil Najsvetej\u0161e in zape\u010datil \u017eupni\u0161\u010de. Nad\u0161kofu je sporo\u010dil, da bo \u0161el ponovno tja \u0161ele, ko bo pri\u0161la v ta kraj \u017eandarmerija.<\/p>\n

Menda so Ruparja poklicali iz Ravne Reke, da bi \u0161el nekoga obhajat. \u010cetniki, ki so tam okoli poru\u0161ili dva mosta in ustavljali promet, so Ruparja prijeli v kraju Sisevac. Najprej je bil zaprt skupaj z \u017eupnikom iz Para\u010dina. Pozneje je bil zaprt z njim neki slovenski rudarski in\u017eenir. Ta je bil ateist, a se je Ruparju spovedal. Temu reve\u017eu so \u010detniki vpri\u010do Ruparja, ki je bil privezan k drevesu, odsekali glavo. Maks Rupar naj bi umrl 22, novembra 1941, vendar je bil datum v \u017eupnijskih knjigah pozneje popravljen in pi\u0161e, da je umrl 8. avgusta 1941.<\/p>\n

Ljudje so ga imeli zelo radi. Zadnjo podarjeno srajco je oddal, \u010de\u0161 da jih drugi nimajo.<\/p>\n

Prim.: Zapiski beograjske nad\u0161kofije.<\/p>\n

Stefan Basti\u010d<\/span><\/strong><\/p>\n

Rodil se je v znani \u017eupanovi dru\u017eini v Horjulu pri Ljubljani 26. decembra 1913. Prvi je od\u0161el od doma (po \u0161tirih razredih ljudske \u0161ole). Vstopil je namre\u010d v dija\u0161ki dom lazaristov pri Srcu Jezusovem v Ljubljani, hodil pa je na klasi\u010dno gimnazijo. Imel je veliko veselja do petja in glasbe. Po zgledu strica dr. Antona Zde\u0161arja se je odlo\u010dil za delo v Misijonski dru\u017ebi (lazaristov), opravil noviciat, in bil po kon\u010danem bogoslovnem \u0161tudiju skupaj s sosedom lazaristom Andrejem Lukanom v Ljubljani posve\u010den v duhovnika 17. decembra 1938. Slovesno novo ma\u0161o je imel prav na svoj rojstni in godovni dan. Odslu\u017eiti je moral tudi voja\u0161ki rok, vendar samo kratek \u0161tudentovski rok.<\/p>\n

Razmere ob razpadu stare Jugoslavije in za\u010detkih italijanske okupacije so \u0160tefana hudo prizadele. \u017de okoli bo\u017ei\u010da 1941 so partizani izsiljevali njegove doma\u010de. Basti\u010dev o\u010de je bil kot \u017eupan na zelo ko\u010dljivem mestu in je bil prepri\u010dan, da je izzivanje okupatorja samo v \u0161kodo doma\u010dinov. Spomladi 1942 so je za\u010delo pobijanje vidnej\u0161ih in odlo\u010dnej\u0161ih kristjanov, ki niso hoteli sodelovati s partizani. 13. junija so bili pobiti v sosednjem kraju (na Brezovici pri Ljubljani) trije \u010dlani Mravljetove dru\u017eine. Naslednjo no\u010d so odvedli tudi o\u010deta in mater pri Basti\u010devih, ju ubili, hi\u0161o pa izropali. Vemo, da se je njunega pogreba 16. junija 1942 udele\u017eil tudi \u0160tefan in ma\u0161eval po tedanjem obi\u010daju pri stranskem oltarju. V cerkvi zaradi strahu ni bilo pevcev, orglal in pel je samo organist. Vrh vsega so nato vse hi\u0161e v vasi zaradi partizanskih akcij Italijani po\u017egali.<\/p>\n

Predstojniki so \u0160tefana poslali na Hrva\u0161ko v pomo\u010d sobratom lazaristom, ki so od leta 1940 vodili \u017eupnijo Svetice. Najprej je bil kaplan, od 9. 10. 1943 pa upravitelj \u017eupnije, ko so partizani odpeljali \u017eupnika Andreja Lukana. Predstojnik in duhovni pomo\u010dnik redovne skupnosti je bil tedaj dr. Stanko \u017dakelj. \u017dupnija je bila precej zanemarjena, vladala je pa tudi velika rev\u0161\u010dina. Niti kruha niso imeli dovolj. Pozneje so do\u017eivljali \u0161e napade razli\u010dnih oboro\u017eenih skupin.<\/p>\n

Iz \u0160tefanovega pisma sestri zvemo, kako so si znali redovni sobratje v tistih te\u017ekih \u010dasih pomagati. Sestri je pisal tudi, kako je njihov stric dr. Anton Zde\u0161ar na Jastrebarskem precej osamljen in da ga te\u017ei domoto\u017eje. Zato ga je \u0160tefan ve\u010dkrat obiskal. Stric je tam skrbel za duhovno vodstvo pri sestrah usmiljenkah in pou\u010deval verouk gojence v njihovem zavodu.<\/p>\n

Kot se je kasneje zvedelo, je \u0160tefana prav pri takem so-bratskem obisku doletela smrt. 18. aprila 1945 so neznana letala bombardirala Jastrebarsko, \u010deprav ni bilo ne industrijsko ne prometno pomembno. \u0160tefana in strica je ubila bomba. Sestre so morale same izkopati grob in ju pokopati. Ljudje so bili zaradi stalnih preletov letal vsi prestra\u0161eni. Pogrebni obred je opravil kaplan Golubi\u010d.<\/p>\n

Prim: Marica Cerar, Ljubgojna, draga vas doma\u010da, Ljubljana 1992.<\/p>\n

Kristjane svet sovra\u017ei, \u010deprav mu no\u010dejo ni\u010d hudega, le upirajo se njegovim po\u017eelenjem… Ljubijo tiste, ki jih sovra\u017eijo… Kristjane dr\u017ei svet kakor v zaporu, v resnici pa oni dr\u017eijo svet vkup. Nesmrtna du\u0161a biva v umrljivem telesu; kristjani trpijo v minljivem \u017eivljenju in \u010dakajo na neminljivost v nebesih.<\/em><\/p>\n

(Iz Pisma Diognetu, okoli leta 200)<\/em><\/p>\n

Stanko Tr\u010dek<\/strong><\/span><\/p>\n

Rodil se je 5. maja 1912 na Stari Vrhniki, v \u017eupniji Vrhnika pri Ljubljani. Bil je najstarej\u0161i v dru\u017eini treh otrok. Sedemletnemu je umrla mati, tako je potem v dru\u017eini o\u010de skrbel za vse. Leta 1918 je Stanko za\u010del hoditi v vrhni\u0161ko osnovno \u0161olo, vse do leta 1924. Nato je od leta 1924 do 1932 hodil na klasi\u010dno gimnazijo v Ljubljani. Stanoval je v dija\u0161kem domu na Taboru. Bog ga je klical v duhovni\u0161tvo. Zato je po maturi vstopil k lazaristom, v dru\u017ebo misijonarjev, pri Srcu Jezusovem v Ljubljani. Od leta 1933 je \u0161tudiral bogoslovne vede. \u017de leto prej je v dru\u017ebi naredil za\u010dasne redovne zaobljube, leta 1935 pa za vselej. Ko je leta 1938 do\u0161tudiral teologijo, mu je 3. julija 1938 podelil \u0161kof dr. Gregorij Ro\u017eman ma\u0161ni\u0161ko posve\u010denje in imel je novo ma\u0161o na Vrhniki. Nato je od oktobra 1938 do aprila 1939 slu\u017eil jugoslovanski voja\u0161ki rok in sicer v Kosovski Mitrovici. Potem je za\u010del opravljati slu\u017ebo bolni\u0161kega kurata v ljubljanski bolni\u0161nici, stanoval pa je v misijonski hi\u0161i na Taboru. Proti koncu druge svetovne vojne je zamenjal slu\u017ebo bolni\u0161kega kurata s slu\u017ebo vojnega kurata. Tako je v maju 1945 z domobranci od\u0161el na Koro\u0161ko. Od tam pa je bil z njimi vred vrnjen in umorjen neznano kje. Njegovo ime je zapisano na spominski plo\u0161\u010di pobitih ob cerkvi na Stari Vrhniki. V spominu znancev ostaja njegova podoba kot lik vsega Bogu predanega duhovnika.: \u00bbPrihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod.\u00ab<\/p>\n

 <\/p>\n

Anton Zde\u0161ar<\/strong><\/span><\/p>\n

Rodil se je 11. januarja 1871 na Ljubgojni pri Horjulu v dru\u017eini desetih otrok. Bil je najstarej\u0161i fant in si je izbral duhovni\u0161ki poklic. \u017de leta 1891 je zaprosil, da ga sprejmejo v Misijonsko dru\u017ebo lazaristov. Bogoslovni \u0161tudij je opravil v Ljubljani in Gradcu. V duhovnika je bil posve\u010den 19. julija 1906. Po posve\u010denju je \u0161tudij nadaljeval. Postal je doktor teologije in je predaval kot profesor na gra\u0161kem bogoslovju. 17. 12. 1913 je postal prvi predstojnik na novo ustanovljene misijonske hi\u0161e na Mirenskem gradu pri Gorici. Tu je bil pozneje \u0161e dvakrat po nekaj let.<\/p>\n

Tik pred prvo svetovno vojno je \u0161el na lazaristovski ob\u010dni zbor v Pariz. Ni se mogel pravo\u010dasno vrniti, zato so ga Francozi internirali v Marseillu. Po vojni je bil nekaj \u010dasa ravnatelj na\u0161ih H\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni, usmiljenk. Leta 1927 je bil postavljen za superiorja v lazaristovski hi\u0161i na Mirenskem gradu pri Gorici, ki je po vojni pri\u0161el pod Italijo. Zaradi fa\u0161isti\u010dnega pritiska se je moral od tam pozneje umakniti. V letih 19331935 je deloval v Beogradu, nato pa je \u017eivel v misijonski hi\u0161i v Grobljah in bil duhovni vodja dijakov v \u0160kofovih zavodih v \u0160entvidu. Druga svetovna vojna ga je zalotila v Rade\u010dah, kjer je bil duhovnik v noviciatu H\u010dera kr\u0161\u010danske ljubezni.<\/p>\n

Tudi njega so Nemci pregnali na Hrva\u0161ko. Zagreb\u0161ki nad\u0161kof dr. Stepinac ga je poslal v Jastrebarsko, kjer so slovenske usmiljenke od leta 1939 vodile siroti\u0161nico in dekli\u0161ki popravni dom. Bil jim je hi\u0161ni duhovnik. Med vojno je bilo tam otro\u0161ko okrevali\u0161\u010de. Nekateri so pri\u0161li tja \u010disto iz\u010drpani in umirajo\u010di. Od 3336 otrok, ki so \u0161li skoz to ustanovo, jih je umrlo 452. To dejstvo so po vojni komunisti napihnili in porabili za gonjo zoper vero in Cerkev, povsem pa so zamol\u010dali ne\u010dlove\u0161ke napore 40 redovnic v vojnih razmerah. Med temi se je posebno izkazala s. Lukrecija Terezija Mlakar, ki je iz\u010drpana umrla pri 23 letih.<\/p>\n

Dr. Zde\u0161ar je vodil v svojem \u017eivljenju veliko duhovnih vaj. Pisal je v verske liste, zlasti v mese\u010dnik Bogoljub. Iz\u0161lo je tudi nekaj njegovih knjig (npr. Apostol kr\u0161\u010danske ljubezni sv. Vincencij Pavelski, Kratek obris zgodovine usmiljenih sester, \u017divljenje sv. Ludovike Marillac). Zapustil je rokopis za \u017eivljenjepis sv Vincencija, ki je iz\u0161el v treh knjigah (19791981).<\/p>\n

Tik pred koncem druge svetovne vojne je padel kot vojna \u017ertev. Ko je pri\u0161el k njemu na obisk ne\u010dak \u0160tefan Basti\u010d, je 18. aprila 1945 oba doletela smrt ob bombardiranju mesta. Pokopana sta bila na tamkaj\u0161njem pokopali\u0161\u010du.<\/p>\n

Prim.: Prof. Pete\u0161i\u010d, Jastrebarsko.<\/p>\n

 <\/p>\n

Mu\u010deni\u0161tvo ni le politi\u010dna stvar, Logi\u010dna posledica spora med nekim revolucionarnim nauhom in ustaljenim redom. Tu gre za temeljno danost prvotne Cerkve, zakramentalno dejanje, ki se uresni\u010duje v izbranih du\u0161ah kot neka karizma, kot \u00bbmilost milosti\u00ab. Njeni nadnaravni u\u010dinhi pa se razlivajo na celo hr\u0161\u010dansko skupnost.<\/em><\/p>\n

(Daniel Rops, Cerkev apostolov in mu\u010dencev).<\/em><\/p>\n

Janez Stra\u0161ek<\/strong><\/span><\/p>\n

Rodil se je 11. decembra 1906 na Slakah pri Pod\u010detrtku. Po ljudski \u0161oli v Pod\u010detrtku je od\u0161el v Ljubljano in tam iz lazaristovskega zavoda hodil na srednjo \u0161olo (od 1920 do 1928). Po maturi se je odlo\u010dil za duhovni\u0161ki poklic. Leta 1928 je v Grobljah stopil v dru\u017ebo lazaristov, od 1929 do 1934 je \u0161tudiral v Ljubljani na teolo\u0161ki fakulteti. 13. avgusta 1933 je postal duhovnik.<\/p>\n

V misijonski dru\u017ebi je deloval na raznih krajih, zlasti v Rade\u010dah (do 1935) in v Beogradu (do 1938). V Kosovski Mitrovici je bil kaplan, katehet in \u017eupnijski upravitelj in nato spet deloval v Beogradu. Po letu 1942 je do 1944 deloval v Kragujevcu, naslednje leto pa v Novem Knja\u017eevcu. 8. septembra 1946 je pri\u0161el na Svetice na Hrva\u0161kem. Tam je prevzel upravo \u017eupnije in postal hi\u0161ni predstojnik. Tamkaj\u0161nji samostan je neko\u010d pripadal pavlinskemu redu, od leta 1940 pa so tam slovenski lazaristi. Ko je bil po vojni ubit ozaljski \u017eupnik dr. Matija Kranj\u010di\u010d, je postal Stra\u0161ek tudi soupravitelj \u017eupnije Ozalj.<\/p>\n

Slovenski lazaristi so v Sveticah vestno in previdno delovali. Na njihovem podro\u010dju je bilo partizansko zbirali\u0161\u010de. Zoper lazariste ni bilo kak\u0161nega posebnega govorjenja.<\/p>\n

Na cvetno nedeljo 30. marca 1947 pa je bil Janez Stra\u0161ek zjutraj ustreljen. Najprej je v \u017eupniji Ozalj opravil zgodnjo ma\u0161o. Nato bi moral priti v Svetice, kjer so ga ljudje \u010dakali za \u00bbpoldanico\u00ab. Ker ga ob dolo\u010deni uri ni bilo in je bilo znano, da je zelo to\u010den, so za\u010deli moliti ro\u017eni venec. Potem so ga \u0161li iskat, a ga na poti niso na\u0161li. Nekateri so rekli, da so sli\u0161ali streljanje. Ker so okoli dveh popoldne v gozdu sli\u0161ali neke klice na pomo\u010d, menijo, da je bil tedaj Stra\u0161ek \u0161e \u017eiv Naslednji dan pa ga je neka \u017eena iz Svetic na\u0161la 30 m stran od gozdne poti, pokritega z listjem. Ustreljen je bil z lovsko pu\u0161ko v glavo. \u0160ibre so skoz o\u010desno in ustno votlino prodrle v mo\u017egane, vendar ni bil takoj mrtev. Ko so ga na\u0161li, je imel v roki \u0161op vejic, za katere se je o\u010dividno grabil, morda podzavestno, ko so ga vlekli navzdol.<\/p>\n

Sobrat, ki je pri\u0161el na pogreb, je od ljudi zvedel, da so Stra\u0161ka trije \u010dakali na poti, namre\u010d predstavniki krajevne politi\u010dne organizacije. Iz Karlovca je pri\u0161la potem tja neka komisija, pa ni dosti spra\u0161evala. Ljudem je bilo jasno, da sta bili v ozadju mr\u017enja in sovra\u0161tvo do Cerkve in duhov\u0161\u010dine. \u017de prej se je tako zgodilo z \u017eupnikom Kranj\u010di\u010dem. Stra\u0161ek je bil pokopan v Sveticah. Kasneje je v Miinchnu povedal neki Sveti\u010dan duhovniku, s katerim se je v Nem\u010diji slu\u010dajno sre\u010dal, kdo je Stra\u0161ka ubil.<\/p>\n

Prim.: Spomenik \u017ertvam ljubavi, Zagreb 1993.<\/p>\n

 <\/p>\n

V delu o bo\u017eji dr\u017eavi (De Civ. Dei 8, <\/em>27) sv. Avgu\u0161tin pravi, da kristjani svojim pri\u010devalcem ne postavljajo templjev in jim tudi ne darujejo daritev. “Ne oni, marve\u010d njihov Bog je za nas Bog. \u010castimo pa kraje njihovega spomina kot kraje svetil, bo\u017ejih Ljudi, ki so se bojevali za resnico prav do \u017ertvovanja svojega telesa v prid oznanjanja prave vere.\u00ab<\/em><\/p>\n

(Anton Strle, Leto svetnikov I, 38)<\/em><\/p>\n

Bogoslovci in bratje Misijonske dru\u017ebe<\/strong><\/h3>\n

Jo\u017ee Kralj<\/span><\/strong><\/p>\n

Rodil se je 17. maja 1922 v Srednjih Jar\u0161ah, \u017eupnija Menge\u0161 (danes Jar\u0161e). Kakor njegov starej\u0161i brat Janez je tudi on \u0161tudiral na klasi\u010dni gimnaziji v Ljubljani in bil \u010dlan dija\u0161ke Katoli\u0161ke akcije. Vsa leta se je vozil v Ljubljano z vlakom. Maturiral je 28. junija 1941. Odlo\u010dil se je za duhovni\u0161tvo v Misijonski dru\u017ebi lazaristov. Po enoletnem noviciatu je 1942 za\u010del \u0161tudirati na teolo\u0161ki fakulteti v Ljubljani. \u00bbBil je miren fant, blagega zna\u010daja, nekoliko boje\u010d, med sobrati priljubljen, pobo\u017een in vdan Gospodu,\u00ab pravi o njem sobrat.<\/p>\n

Poleti 1944 je zaradi mobilizacije njegovih letnikov od\u0161el k ljubljanskim domobrancem. Tam je opravljal slu\u017ebo bolni\u010darja. V maju 1945 se je z drugimi vred umaknil na Koro\u0161ko, bil je vrnjen in kon\u010dal svoje zemeljsko \u017eivljenje ubit neznano kje.<\/p>\n

Vinko Kra\u0161ovec<\/strong><\/span><\/p>\n

Rodil se je 15. julija 1923 v Tev\u010dah v \u017eupniji Sv. Lenart nad La\u0161kim. V dru\u017eini je bilo 14 otrok (8 fantov in 6 deklet). Osnovno \u0161olo je kon\u010dal doma pri Sv Lenartu. Nato so ga poslali v Ljubljano, da je \u0161tudiral na klasi\u010dni gimnaziji v Ljubljani, stanoval pa v dija\u0161kem domu na Taboru 12 v Ljubljani. Po maturi leta 1943 je vstopil v dru\u017ebo Sv. Vincencija Pavelskega, k lazaristom.<\/p>\n

Preden bi za\u010del s \u0161tudijem na teolo\u0161ki fakulteti, da bi postal duhovnik, je po pravilih moral pre\u017eiveti eno leto v noviciatu.<\/p>\n

Kakor njegovi vrstniki se je junija 1944 zaradi mobilizacijskega odloka pridru\u017eil primorskim domobrancem. Opravljal je slu\u017ebo prosvetnega delavca na postojanki v Ajdov\u0161\u010dini. Lazaristovskim bogoslovcem na Primorskem je ob vstopu zagotovil voditelj Varnostnih stra\u017e polkovnik Kokalj, da jim z oro\u017ejem ne bo treba imeti opravka.<\/p>\n

Konec vojne ga je zalotil v Tolminu. \u010ce ni bil ubit \u017ee tam, je bil zajet pri umiku proti Kobaridu z namenom, da pride v Italijo, prve dni maja 1945. Sporo\u010dilo o njegovi smrti so dobili njegovi doma\u010di po osebni po\u0161ti.<\/p>\n

Anton Perne<\/span><\/strong><\/p>\n

Rodil se je 11. januarja 1921 v Lomu nad Tr\u017ei\u010dem. Kot srednje\u0161olec je vseh osem let stanoval v Ljubljani v lazaristovskem dija\u0161kem domu na Taboru. Obiskoval je klasi\u010dno gimnazijo in leta 1940 maturiral. Bil je vseskozi odli\u010dnjak. Udejstvoval se je pri mladcih v dija\u0161ki Katoli\u0161ki akciji. Bil je izredno nadarjen, imel je \u010dudovit spomin. Bil je spro\u0161\u010den, razigran, dober \u0161portnik, zlasti s svojimi 190 cm odli\u010den ko\u0161arkar. \u0160kof Vovk je \u017ee kot \u017eupnik v Tr\u017ei\u010du rekel, da je ponos lomske fare.<\/p>\n

Po maturi je stopil 14. avgusta 1940 v Misijonsko dru\u017ebo v Grobljah in po noviciatu leta 1941 za\u010del \u0161tudirati na teolo\u0161ki fakulteti. Poleti 1944 se je moral tudi on nekam uvrstiti. Pridru\u017eil se je domobrancem in opravljal slu\u017ebo bolni\u010darja. V maju 1945 se je umaknil z drugimi na Koro\u0161ko. Konec maja je bil vrnjen v domovino in ubit neznano kje.<\/p>\n

Franc Pogorelc<\/span><\/strong><\/p>\n

Rodil se je 4. decembra 1923 v Strugah na Dolenjskem (Podtabor). Po ljudski \u0161oli je \u0161tudiral klasi\u010dno gimnazijo v Ljubljani in vsa leta stanoval v dija\u0161kem domu na Taboru 12. Bil je \u010dlan dija\u0161ke Katoli\u0161ke akcije.<\/p>\n

Po maturi se je odlo\u010dil za vstop v Misijonsko dru\u017ebo (7. 9. 1943). Sobrat ga je ozna\u010dil takole: pogumen in vesel fant, prijeten in dru\u017eaben zna\u010daj, \u010dlovek akcije, navdu\u0161en za misijone.<\/p>\n

Poleti 1944 se je ob mobilizaciji njegovih letnikov pridru\u017eil Varnostnim stra\u017eam na Primorskem. Udejstvoval se je kot prosvetni delavec. Stanoval je pri \u017eupnik Kjudru v Tomaju na Krasu. Pri\u0161el je tudi v Se\u017eano. Na pustni torek 13. februarja 1945 se je oglasil v \u017eupni\u0161\u010du v Diva\u010di. Od tam je \u0161el v neko dru\u017eino oziroma so ga tja zvabili. Terenci revolucionarnega boja so obvestili ubijalce, ki so ga menda zahrbtno zaklali v ve\u010dernih urah 16. februarja 1945.<\/p>\n

Bogomir Remic<\/span><\/strong><\/p>\n

Rodil se je 8. novembra 1923 na P\u0161eni\u010dni Polici pri Cerkljah na Gorenjskem. Bil je iz dru\u017eine sedmih otrok. \u0160tudiral je na klasi\u010dni gimnaziji v Ljubljani. Stanoval je v lazaristovskem Dija\u0161kem domu pri cerkvi Srca Jezusovega. Bil je \u010dlan dija\u0161ke Katoli\u0161ke akcije. Med so\u0161olci je bil priljubljen.<\/p>\n

Po maturi leta 1942 je stopil 14. avgusta v dru\u017ebo lazaristov in se jeseni 1943 vpisal na teolo\u0161ko fakulteto v Ljubljani. V juniju 1944 se je pridru\u017eil primorskim Varnostnim stra\u017eam na Primorskem, kjer se je udejstvoval kot prosvetni delavec v Postojni. 14. decembra 1944 je pri\u0161el v Hra\u0161\u010de pri Postojni na obisk k neki dru\u017eini. Tam so ga ustrelili skozi okno. Kakor pri nekaterih drugih na Primorskem so tudi pri njem ustvarjalci slovenske bolj\u0161evi\u0161ke revolucije nastavili past, v katero so ga zvabili. Ubili so ga 14. decembra.<\/p>\n

Redovni bratje na\u0161ih lazaristov<\/strong>, ki so junija 1944 od\u0161li k domobrancem in za njimi od konca maja 1945 ni sledu (ne vemo, kje bi bili ubiti) so naslednji:<\/em><\/p>\n

Jo\u017ee Jevnikar<\/span><\/strong><\/p>\n

Rojen 27. aprila 1912 na Vrhovcu v \u017eupniji \u0160entlovrenc na Dolenjskem, izu\u010den kroja\u010d. V Misijonsko dru\u017ebo, kjer je \u017ee bil njegov brat Lojze, je vstopil 15. oktobra 1936.<\/p>\n

Anton Margeti\u010d<\/strong><\/span><\/p>\n

Rojen 19. januarja 1908 v Zavodnjah (Celje), je vstopil k lazaristom 23. maja 1924. Po poklicu je bil kroja\u010d. Leta 1943 je bil v Ponikvah pri Videm Dobrepolju, kjer je imela Misijonska dru\u017eba svojo hi\u0161o. V tistih mesecih po italijanski kapitulaciji so partizani zajeli tudi njega. Bil je ubit v Velikih La\u0161\u010dah 3. decembra 1943.<\/p>\n

Konrad Obran<\/strong><\/span><\/p>\n

Rojen 19. februarja 1910 v Ivanjkovcih pri Ptuju. V Misijonsko dru\u017ebo lazaristov je vstopil 30. maja 1934. V njej je hotel v duhu sv. Vincencija Pavelskega \u017eiveti kot preprost brat. Bil je mizarski mojster in delal v dru\u017ebeni delavnici v Grobljah. Za misijonsko tiskarno je izdelal ve\u010d serij lesenih \u010drk za tiskanje ve\u010djih lepakov.<\/p>\n

Maks Pilih<\/strong><\/span><\/p>\n

Rojen 31. avgusta 1905 v \u0160martnem ob Paki. V Misijonsko dru\u017ebo je vstopil 31. oktobra 1934. Kon\u010dal je \u0161olo za trgovskega pomo\u010dnika. V Grobljah so mu zaupali vodstvo pisarne Misijonske tiskarne. S svojim mirnim nastopom in vestnim delom je imel velik vpliv na druge.<\/p>\n

Ivan Tul<\/strong><\/span><\/p>\n

Rojen 19. novembra 1913 v Kortah (Dvori) nad Izolo. V Misijonsko dru\u017ebo je vstopil leta 1933 in je v njej kot misijonski brat deloval v ve\u010d hi\u0161ah, tudi na Mirenskem Gradu pri Gorici.<\/p>\n

\u00a0<\/em>V tesnobi in miru trepeta
\n<\/em>tu sredi mize kot izrezano srce, po\u010dasi topla kri \u010dez rob curlja.
\n<\/em>Ah, legel bom u razmo\u010deno zemljo, da udje se ko ro\u017ea mi odpro,
\n<\/em>da \u010duti v toplem vetru razcveto, o\u010di zaprl bom z ilovo prstjo.
\n<\/em>(Ivan Hribov\u0161ek, roj. 1923, \u0161tudent klasi\u010dne filologije, ubit 1945 v Teharjah).<\/em><\/p>\n

Lazaristi: duhovniki, bogoslovci in bratje \u017ertve druge svetovne vojne<\/p>\n

(Iz knjige PALME MU\u010cENI\u0160TVA, Anton Pust, C.M. Zdravko Reven in Bo\u017eidar Slap\u0161ak, izdala in zalo\u017eila Mohorjeva dru\u017eba v Celju, 1994)<\/p>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\u00a0Duhovniki Misjonske dru\u017ebe Maks Rupar Rodil se je v gornje\u0161tajerskem Murzzuschlagu 13. oktobra 1908 o\u010detu Janezu, in materi Tereziji, ki pa ni znala slovensko. V dru\u017eini je bilo osem fantov in sedem deklet. Maks je bil sedmi otrok. V gimnazijo je hodil na Ptuju in v Ljubljani. O\u010de je bil po rodu iz \u0160kofje Loke … Continue reading Mu\u010denci iz Dru\u017ebe Lazaristov<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":168,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"footnotes":""},"class_list":["post-181","page","type-page","status-publish","hentry"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/brezmadezna.com\/sl\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/181","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/brezmadezna.com\/sl\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/brezmadezna.com\/sl\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/brezmadezna.com\/sl\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/brezmadezna.com\/sl\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=181"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/brezmadezna.com\/sl\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/181\/revisions"}],"up":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/brezmadezna.com\/sl\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/168"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/brezmadezna.com\/sl\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=181"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}