Duhovniki Misjonske družbe
Maks Rupar
Rodil se je v gornještajerskem Murzzuschlagu 13. oktobra 1908 očetu Janezu, in materi Tereziji, ki pa ni znala slovensko. V družini je bilo osem fantov in sedem deklet. Maks je bil sedmi otrok. V gimnazijo je hodil na Ptuju in v Ljubljani. Oče je bil po rodu iz Škofje Loke iz zelo verne družine. Bil je upravnik bolnišnice na Ptuju, zelo veren in ugleden mož, vsak dan pri maši. Kljub izrednim razmeram je ta slovenska družina dala Bogu več duhovnih poklicev. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Maksova sestra še zadnji trenutek spravila v Avstrijo očeta in mater ter nekaj bratov in sester, ker bi jih sicer gotovo poslali v taborišče. Brat duhovnik, minorit, je pozneje živel v Zagrebu in v Pančevu. Ena od deklet je bila usmiljenka, druga, zdaj vdova, je živela v Prekmurju, zdaj živi v Mariboru. Starejši Maksov brat je bil misijonar na Kitajskem.
Maks se je pri dvajsetih letih odločil vstopiti v Misijonsko družbo lazaristov, v katero je bil sprejet 7. julija 1928. Leta 1932 je v družbi položil obljube, mašniško posvečenje pa je po končanih teoloških študijih prejel 13. avgusta 1933. Deloval je kot ljudski misijonar. Leta 1937 in 1938 je pomagal škofu Gnidovcu v Makedoniji. 29. avgusta 1938 je iz Skopja prišel v Beograd. 5. avgusta 1940 ga je začasno sprejel beograjski nadškof med svojo duhovščino in ga določil za dušnega pastirja katoliških vernikov v Ravni Reki pri Smederevem.
Zanj so nastale zelo hude razmere, ko je razpadla Jugoslavija in so Srbijo okupirale nemške čete. Vemo, da mu je gospodinjila sestra, ki je tudi vodila otroški vrtec. Oba sta znala dobro nemško. Veselila sta se tedanjih nemških zmag. To je povzročilo, da so ju sklenili srbski četniki ubiti. Njegov bližnji »sosed« župnik Vid Ivanušec iz Smedereva je 23. avgusta 1941 sporočil nadškofu v Beogradu tole:
»Dne 8. avgusta 1941 je g. Rupar odšel na Pasuljanske livade. Na poti so neki ljudje streljali nanj in ga hoteli zagrabiti. Pobegnil je na postajo, kjer so spet streljali nanj skozi okno. Potem so ga prijeli in odvedli v gozd. Od tam se ni več vrnil. V Ravni Reki so vsi prestrašeni. Nekaj katoličanov je že bilo ubitih in pokopanih brez vsakega obreda«.
Sestra je pozneje prišla iskat svoje stvari v župnišče s pomočjo nemških vojakov . Ko je 2. septembra župnik Ivanušec hotel spet iti tja in popisati inventar župnišča, so ga ljudje posvarili, naj tega ne dela. Že ko so zadnjič ljudje »iz gozda« zvedeli, da je bil tam, so ga iskali. Neki Hrvat se je tedaj komaj rešil pred njimi. Še dobro, da se Ivanušec ni zadržal v Ravni Reki dalj kot kakšno uro, da je zaužil Najsvetejše in zapečatil župnišče. Nadškofu je sporočil, da bo šel ponovno tja šele, ko bo prišla v ta kraj žandarmerija.
Menda so Ruparja poklicali iz Ravne Reke, da bi šel nekoga obhajat. Četniki, ki so tam okoli porušili dva mosta in ustavljali promet, so Ruparja prijeli v kraju Sisevac. Najprej je bil zaprt skupaj z župnikom iz Paračina. Pozneje je bil zaprt z njim neki slovenski rudarski inženir. Ta je bil ateist, a se je Ruparju spovedal. Temu revežu so četniki vpričo Ruparja, ki je bil privezan k drevesu, odsekali glavo. Maks Rupar naj bi umrl 22, novembra 1941, vendar je bil datum v župnijskih knjigah pozneje popravljen in piše, da je umrl 8. avgusta 1941.
Ljudje so ga imeli zelo radi. Zadnjo podarjeno srajco je oddal, češ da jih drugi nimajo.
Prim.: Zapiski beograjske nadškofije.
Stefan Bastič
Rodil se je v znani županovi družini v Horjulu pri Ljubljani 26. decembra 1913. Prvi je odšel od doma (po štirih razredih ljudske šole). Vstopil je namreč v dijaški dom lazaristov pri Srcu Jezusovem v Ljubljani, hodil pa je na klasično gimnazijo. Imel je veliko veselja do petja in glasbe. Po zgledu strica dr. Antona Zdešarja se je odločil za delo v Misijonski družbi (lazaristov), opravil noviciat, in bil po končanem bogoslovnem študiju skupaj s sosedom lazaristom Andrejem Lukanom v Ljubljani posvečen v duhovnika 17. decembra 1938. Slovesno novo mašo je imel prav na svoj rojstni in godovni dan. Odslužiti je moral tudi vojaški rok, vendar samo kratek študentovski rok.
Razmere ob razpadu stare Jugoslavije in začetkih italijanske okupacije so Štefana hudo prizadele. Že okoli božiča 1941 so partizani izsiljevali njegove domače. Bastičev oče je bil kot župan na zelo kočljivem mestu in je bil prepričan, da je izzivanje okupatorja samo v škodo domačinov. Spomladi 1942 so je začelo pobijanje vidnejših in odločnejših kristjanov, ki niso hoteli sodelovati s partizani. 13. junija so bili pobiti v sosednjem kraju (na Brezovici pri Ljubljani) trije člani Mravljetove družine. Naslednjo noč so odvedli tudi očeta in mater pri Bastičevih, ju ubili, hišo pa izropali. Vemo, da se je njunega pogreba 16. junija 1942 udeležil tudi Štefan in maševal po tedanjem običaju pri stranskem oltarju. V cerkvi zaradi strahu ni bilo pevcev, orglal in pel je samo organist. Vrh vsega so nato vse hiše v vasi zaradi partizanskih akcij Italijani požgali.
Predstojniki so Štefana poslali na Hrvaško v pomoč sobratom lazaristom, ki so od leta 1940 vodili župnijo Svetice. Najprej je bil kaplan, od 9. 10. 1943 pa upravitelj župnije, ko so partizani odpeljali župnika Andreja Lukana. Predstojnik in duhovni pomočnik redovne skupnosti je bil tedaj dr. Stanko Žakelj. Župnija je bila precej zanemarjena, vladala je pa tudi velika revščina. Niti kruha niso imeli dovolj. Pozneje so doživljali še napade različnih oboroženih skupin.
Iz Štefanovega pisma sestri zvemo, kako so si znali redovni sobratje v tistih težkih časih pomagati. Sestri je pisal tudi, kako je njihov stric dr. Anton Zdešar na Jastrebarskem precej osamljen in da ga teži domotožje. Zato ga je Štefan večkrat obiskal. Stric je tam skrbel za duhovno vodstvo pri sestrah usmiljenkah in poučeval verouk gojence v njihovem zavodu.
Kot se je kasneje zvedelo, je Štefana prav pri takem so-bratskem obisku doletela smrt. 18. aprila 1945 so neznana letala bombardirala Jastrebarsko, čeprav ni bilo ne industrijsko ne prometno pomembno. Štefana in strica je ubila bomba. Sestre so morale same izkopati grob in ju pokopati. Ljudje so bili zaradi stalnih preletov letal vsi prestrašeni. Pogrebni obred je opravil kaplan Golubič.
Prim: Marica Cerar, Ljubgojna, draga vas domača, Ljubljana 1992.
Kristjane svet sovraži, čeprav mu nočejo nič hudega, le upirajo se njegovim poželenjem… Ljubijo tiste, ki jih sovražijo… Kristjane drži svet kakor v zaporu, v resnici pa oni držijo svet vkup. Nesmrtna duša biva v umrljivem telesu; kristjani trpijo v minljivem življenju in čakajo na neminljivost v nebesih.
(Iz Pisma Diognetu, okoli leta 200)
Stanko Trček
Rodil se je 5. maja 1912 na Stari Vrhniki, v župniji Vrhnika pri Ljubljani. Bil je najstarejši v družini treh otrok. Sedemletnemu je umrla mati, tako je potem v družini oče skrbel za vse. Leta 1918 je Stanko začel hoditi v vrhniško osnovno šolo, vse do leta 1924. Nato je od leta 1924 do 1932 hodil na klasično gimnazijo v Ljubljani. Stanoval je v dijaškem domu na Taboru. Bog ga je klical v duhovništvo. Zato je po maturi vstopil k lazaristom, v družbo misijonarjev, pri Srcu Jezusovem v Ljubljani. Od leta 1933 je študiral bogoslovne vede. Že leto prej je v družbi naredil začasne redovne zaobljube, leta 1935 pa za vselej. Ko je leta 1938 doštudiral teologijo, mu je 3. julija 1938 podelil škof dr. Gregorij Rožman mašniško posvečenje in imel je novo mašo na Vrhniki. Nato je od oktobra 1938 do aprila 1939 služil jugoslovanski vojaški rok in sicer v Kosovski Mitrovici. Potem je začel opravljati službo bolniškega kurata v ljubljanski bolnišnici, stanoval pa je v misijonski hiši na Taboru. Proti koncu druge svetovne vojne je zamenjal službo bolniškega kurata s službo vojnega kurata. Tako je v maju 1945 z domobranci odšel na Koroško. Od tam pa je bil z njimi vred vrnjen in umorjen neznano kje. Njegovo ime je zapisano na spominski plošči pobitih ob cerkvi na Stari Vrhniki. V spominu znancev ostaja njegova podoba kot lik vsega Bogu predanega duhovnika.: »Prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod.«
Anton Zdešar
Rodil se je 11. januarja 1871 na Ljubgojni pri Horjulu v družini desetih otrok. Bil je najstarejši fant in si je izbral duhovniški poklic. Že leta 1891 je zaprosil, da ga sprejmejo v Misijonsko družbo lazaristov. Bogoslovni študij je opravil v Ljubljani in Gradcu. V duhovnika je bil posvečen 19. julija 1906. Po posvečenju je študij nadaljeval. Postal je doktor teologije in je predaval kot profesor na graškem bogoslovju. 17. 12. 1913 je postal prvi predstojnik na novo ustanovljene misijonske hiše na Mirenskem gradu pri Gorici. Tu je bil pozneje še dvakrat po nekaj let.
Tik pred prvo svetovno vojno je šel na lazaristovski občni zbor v Pariz. Ni se mogel pravočasno vrniti, zato so ga Francozi internirali v Marseillu. Po vojni je bil nekaj časa ravnatelj naših Hčera krščanske ljubezni, usmiljenk. Leta 1927 je bil postavljen za superiorja v lazaristovski hiši na Mirenskem gradu pri Gorici, ki je po vojni prišel pod Italijo. Zaradi fašističnega pritiska se je moral od tam pozneje umakniti. V letih 19331935 je deloval v Beogradu, nato pa je živel v misijonski hiši v Grobljah in bil duhovni vodja dijakov v Škofovih zavodih v Šentvidu. Druga svetovna vojna ga je zalotila v Radečah, kjer je bil duhovnik v noviciatu Hčera krščanske ljubezni.
Tudi njega so Nemci pregnali na Hrvaško. Zagrebški nadškof dr. Stepinac ga je poslal v Jastrebarsko, kjer so slovenske usmiljenke od leta 1939 vodile sirotišnico in dekliški popravni dom. Bil jim je hišni duhovnik. Med vojno je bilo tam otroško okrevališče. Nekateri so prišli tja čisto izčrpani in umirajoči. Od 3336 otrok, ki so šli skoz to ustanovo, jih je umrlo 452. To dejstvo so po vojni komunisti napihnili in porabili za gonjo zoper vero in Cerkev, povsem pa so zamolčali nečloveške napore 40 redovnic v vojnih razmerah. Med temi se je posebno izkazala s. Lukrecija Terezija Mlakar, ki je izčrpana umrla pri 23 letih.
Dr. Zdešar je vodil v svojem življenju veliko duhovnih vaj. Pisal je v verske liste, zlasti v mesečnik Bogoljub. Izšlo je tudi nekaj njegovih knjig (npr. Apostol krščanske ljubezni sv. Vincencij Pavelski, Kratek obris zgodovine usmiljenih sester, Življenje sv. Ludovike Marillac). Zapustil je rokopis za življenjepis sv Vincencija, ki je izšel v treh knjigah (19791981).
Tik pred koncem druge svetovne vojne je padel kot vojna žrtev. Ko je prišel k njemu na obisk nečak Štefan Bastič, je 18. aprila 1945 oba doletela smrt ob bombardiranju mesta. Pokopana sta bila na tamkajšnjem pokopališču.
Prim.: Prof. Petešič, Jastrebarsko.
Mučeništvo ni le politična stvar, Logična posledica spora med nekim revolucionarnim nauhom in ustaljenim redom. Tu gre za temeljno danost prvotne Cerkve, zakramentalno dejanje, ki se uresničuje v izbranih dušah kot neka karizma, kot »milost milosti«. Njeni nadnaravni učinhi pa se razlivajo na celo hrščansko skupnost.
(Daniel Rops, Cerkev apostolov in mučencev).
Janez Strašek
Rodil se je 11. decembra 1906 na Slakah pri Podčetrtku. Po ljudski šoli v Podčetrtku je odšel v Ljubljano in tam iz lazaristovskega zavoda hodil na srednjo šolo (od 1920 do 1928). Po maturi se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1928 je v Grobljah stopil v družbo lazaristov, od 1929 do 1934 je študiral v Ljubljani na teološki fakulteti. 13. avgusta 1933 je postal duhovnik.
V misijonski družbi je deloval na raznih krajih, zlasti v Radečah (do 1935) in v Beogradu (do 1938). V Kosovski Mitrovici je bil kaplan, katehet in župnijski upravitelj in nato spet deloval v Beogradu. Po letu 1942 je do 1944 deloval v Kragujevcu, naslednje leto pa v Novem Knjaževcu. 8. septembra 1946 je prišel na Svetice na Hrvaškem. Tam je prevzel upravo župnije in postal hišni predstojnik. Tamkajšnji samostan je nekoč pripadal pavlinskemu redu, od leta 1940 pa so tam slovenski lazaristi. Ko je bil po vojni ubit ozaljski župnik dr. Matija Kranjčič, je postal Strašek tudi soupravitelj župnije Ozalj.
Slovenski lazaristi so v Sveticah vestno in previdno delovali. Na njihovem področju je bilo partizansko zbirališče. Zoper lazariste ni bilo kakšnega posebnega govorjenja.
Na cvetno nedeljo 30. marca 1947 pa je bil Janez Strašek zjutraj ustreljen. Najprej je v župniji Ozalj opravil zgodnjo mašo. Nato bi moral priti v Svetice, kjer so ga ljudje čakali za »poldanico«. Ker ga ob določeni uri ni bilo in je bilo znano, da je zelo točen, so začeli moliti rožni venec. Potem so ga šli iskat, a ga na poti niso našli. Nekateri so rekli, da so slišali streljanje. Ker so okoli dveh popoldne v gozdu slišali neke klice na pomoč, menijo, da je bil tedaj Strašek še živ Naslednji dan pa ga je neka žena iz Svetic našla 30 m stran od gozdne poti, pokritega z listjem. Ustreljen je bil z lovsko puško v glavo. Šibre so skoz očesno in ustno votlino prodrle v možgane, vendar ni bil takoj mrtev. Ko so ga našli, je imel v roki šop vejic, za katere se je očividno grabil, morda podzavestno, ko so ga vlekli navzdol.
Sobrat, ki je prišel na pogreb, je od ljudi zvedel, da so Straška trije čakali na poti, namreč predstavniki krajevne politične organizacije. Iz Karlovca je prišla potem tja neka komisija, pa ni dosti spraševala. Ljudem je bilo jasno, da sta bili v ozadju mržnja in sovraštvo do Cerkve in duhovščine. Že prej se je tako zgodilo z župnikom Kranjčičem. Strašek je bil pokopan v Sveticah. Kasneje je v Miinchnu povedal neki Svetičan duhovniku, s katerim se je v Nemčiji slučajno srečal, kdo je Straška ubil.
Prim.: Spomenik žrtvam ljubavi, Zagreb 1993.
V delu o božji državi (De Civ. Dei 8, 27) sv. Avguštin pravi, da kristjani svojim pričevalcem ne postavljajo templjev in jim tudi ne darujejo daritev. “Ne oni, marveč njihov Bog je za nas Bog. Častimo pa kraje njihovega spomina kot kraje svetil, božjih Ljudi, ki so se bojevali za resnico prav do žrtvovanja svojega telesa v prid oznanjanja prave vere.«
(Anton Strle, Leto svetnikov I, 38)
Bogoslovci in bratje Misijonske družbe
Jože Kralj
Rodil se je 17. maja 1922 v Srednjih Jaršah, župnija Mengeš (danes Jarše). Kakor njegov starejši brat Janez je tudi on študiral na klasični gimnaziji v Ljubljani in bil član dijaške Katoliške akcije. Vsa leta se je vozil v Ljubljano z vlakom. Maturiral je 28. junija 1941. Odločil se je za duhovništvo v Misijonski družbi lazaristov. Po enoletnem noviciatu je 1942 začel študirati na teološki fakulteti v Ljubljani. »Bil je miren fant, blagega značaja, nekoliko boječ, med sobrati priljubljen, pobožen in vdan Gospodu,« pravi o njem sobrat.
Poleti 1944 je zaradi mobilizacije njegovih letnikov odšel k ljubljanskim domobrancem. Tam je opravljal službo bolničarja. V maju 1945 se je z drugimi vred umaknil na Koroško, bil je vrnjen in končal svoje zemeljsko življenje ubit neznano kje.
Vinko Krašovec
Rodil se je 15. julija 1923 v Tevčah v župniji Sv. Lenart nad Laškim. V družini je bilo 14 otrok (8 fantov in 6 deklet). Osnovno šolo je končal doma pri Sv Lenartu. Nato so ga poslali v Ljubljano, da je študiral na klasični gimnaziji v Ljubljani, stanoval pa v dijaškem domu na Taboru 12 v Ljubljani. Po maturi leta 1943 je vstopil v družbo Sv. Vincencija Pavelskega, k lazaristom.
Preden bi začel s študijem na teološki fakulteti, da bi postal duhovnik, je po pravilih moral preživeti eno leto v noviciatu.
Kakor njegovi vrstniki se je junija 1944 zaradi mobilizacijskega odloka pridružil primorskim domobrancem. Opravljal je službo prosvetnega delavca na postojanki v Ajdovščini. Lazaristovskim bogoslovcem na Primorskem je ob vstopu zagotovil voditelj Varnostnih straž polkovnik Kokalj, da jim z orožjem ne bo treba imeti opravka.
Konec vojne ga je zalotil v Tolminu. Če ni bil ubit že tam, je bil zajet pri umiku proti Kobaridu z namenom, da pride v Italijo, prve dni maja 1945. Sporočilo o njegovi smrti so dobili njegovi domači po osebni pošti.
Anton Perne
Rodil se je 11. januarja 1921 v Lomu nad Tržičem. Kot srednješolec je vseh osem let stanoval v Ljubljani v lazaristovskem dijaškem domu na Taboru. Obiskoval je klasično gimnazijo in leta 1940 maturiral. Bil je vseskozi odličnjak. Udejstvoval se je pri mladcih v dijaški Katoliški akciji. Bil je izredno nadarjen, imel je čudovit spomin. Bil je sproščen, razigran, dober športnik, zlasti s svojimi 190 cm odličen košarkar. Škof Vovk je že kot župnik v Tržiču rekel, da je ponos lomske fare.
Po maturi je stopil 14. avgusta 1940 v Misijonsko družbo v Grobljah in po noviciatu leta 1941 začel študirati na teološki fakulteti. Poleti 1944 se je moral tudi on nekam uvrstiti. Pridružil se je domobrancem in opravljal službo bolničarja. V maju 1945 se je umaknil z drugimi na Koroško. Konec maja je bil vrnjen v domovino in ubit neznano kje.
Franc Pogorelc
Rodil se je 4. decembra 1923 v Strugah na Dolenjskem (Podtabor). Po ljudski šoli je študiral klasično gimnazijo v Ljubljani in vsa leta stanoval v dijaškem domu na Taboru 12. Bil je član dijaške Katoliške akcije.
Po maturi se je odločil za vstop v Misijonsko družbo (7. 9. 1943). Sobrat ga je označil takole: pogumen in vesel fant, prijeten in družaben značaj, človek akcije, navdušen za misijone.
Poleti 1944 se je ob mobilizaciji njegovih letnikov pridružil Varnostnim stražam na Primorskem. Udejstvoval se je kot prosvetni delavec. Stanoval je pri župnik Kjudru v Tomaju na Krasu. Prišel je tudi v Sežano. Na pustni torek 13. februarja 1945 se je oglasil v župnišču v Divači. Od tam je šel v neko družino oziroma so ga tja zvabili. Terenci revolucionarnega boja so obvestili ubijalce, ki so ga menda zahrbtno zaklali v večernih urah 16. februarja 1945.
Bogomir Remic
Rodil se je 8. novembra 1923 na Pšenični Polici pri Cerkljah na Gorenjskem. Bil je iz družine sedmih otrok. Študiral je na klasični gimnaziji v Ljubljani. Stanoval je v lazaristovskem Dijaškem domu pri cerkvi Srca Jezusovega. Bil je član dijaške Katoliške akcije. Med sošolci je bil priljubljen.
Po maturi leta 1942 je stopil 14. avgusta v družbo lazaristov in se jeseni 1943 vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. V juniju 1944 se je pridružil primorskim Varnostnim stražam na Primorskem, kjer se je udejstvoval kot prosvetni delavec v Postojni. 14. decembra 1944 je prišel v Hrašče pri Postojni na obisk k neki družini. Tam so ga ustrelili skozi okno. Kakor pri nekaterih drugih na Primorskem so tudi pri njem ustvarjalci slovenske boljševiške revolucije nastavili past, v katero so ga zvabili. Ubili so ga 14. decembra.
Redovni bratje naših lazaristov, ki so junija 1944 odšli k domobrancem in za njimi od konca maja 1945 ni sledu (ne vemo, kje bi bili ubiti) so naslednji:
Jože Jevnikar
Rojen 27. aprila 1912 na Vrhovcu v župniji Šentlovrenc na Dolenjskem, izučen krojač. V Misijonsko družbo, kjer je že bil njegov brat Lojze, je vstopil 15. oktobra 1936.
Anton Margetič
Rojen 19. januarja 1908 v Zavodnjah (Celje), je vstopil k lazaristom 23. maja 1924. Po poklicu je bil krojač. Leta 1943 je bil v Ponikvah pri Videm Dobrepolju, kjer je imela Misijonska družba svojo hišo. V tistih mesecih po italijanski kapitulaciji so partizani zajeli tudi njega. Bil je ubit v Velikih Laščah 3. decembra 1943.
Konrad Obran
Rojen 19. februarja 1910 v Ivanjkovcih pri Ptuju. V Misijonsko družbo lazaristov je vstopil 30. maja 1934. V njej je hotel v duhu sv. Vincencija Pavelskega živeti kot preprost brat. Bil je mizarski mojster in delal v družbeni delavnici v Grobljah. Za misijonsko tiskarno je izdelal več serij lesenih črk za tiskanje večjih lepakov.
Maks Pilih
Rojen 31. avgusta 1905 v Šmartnem ob Paki. V Misijonsko družbo je vstopil 31. oktobra 1934. Končal je šolo za trgovskega pomočnika. V Grobljah so mu zaupali vodstvo pisarne Misijonske tiskarne. S svojim mirnim nastopom in vestnim delom je imel velik vpliv na druge.
Ivan Tul
Rojen 19. novembra 1913 v Kortah (Dvori) nad Izolo. V Misijonsko družbo je vstopil leta 1933 in je v njej kot misijonski brat deloval v več hišah, tudi na Mirenskem Gradu pri Gorici.
V tesnobi in miru trepeta
tu sredi mize kot izrezano srce, počasi topla kri čez rob curlja.
Ah, legel bom u razmočeno zemljo, da udje se ko roža mi odpro,
da čuti v toplem vetru razcveto, oči zaprl bom z ilovo prstjo.
(Ivan Hribovšek, roj. 1923, študent klasične filologije, ubit 1945 v Teharjah).
Lazaristi: duhovniki, bogoslovci in bratje žrtve druge svetovne vojne
(Iz knjige PALME MUČENIŠTVA, Anton Pust, C.M. Zdravko Reven in Božidar Slapšak, izdala in založila Mohorjeva družba v Celju, 1994)