15. 3.: Sv. Ludovika de Marillac, ustanoviteljica hčera krščanske ljubezni, usmiljenk. Rodila se je 12. 8. 1591. Vzgajajla jo je mačeha. Leta 1613 se je pročila. Njen mož Anton Le Gras je bil tajnik kraljice Marije Medici. Mož je ubolel in življenje v družini je bilo težko. Po 12 letih zakona je postala vdova.
Odločilno za njeno življenje je bilo srešanje z Vincencijem Pavelskim leta 1624. Z njim je vzdrževala pisne stike do 1628, ko je postal njen duhovni voditelj. Seznanila se je z Vincencijevim delom in bratovščinami za krščansko dobrodelnost. Pridružila se je in pomagal revnim. 29. 11. 1633 je se s štirimi somišljenkami odločila, da bodo bodo svoje življenje posvetile službi bolnikom in revežem. To je bil začetek družbe usmiljenih sester. S pomočjo in nasveti Vincencija Pavelskega je skupnost napredovala. Ludovika je umrla 15. 3. 1660.Leta 1920 je bila razglašena za blaženo in leta 1934 za sveto. Papež Janez XXIII jo je 10. 2. 1960 razglasil za nebeško zaščitnico vseh, ki delujejo v krščanskih socialnih ustanovah.
Slovenec, 18-03-1934
Njen čudež se je zgodil v Ljubljani
Prvi slučaj v slovenski cerkveni zgodovini
V nedeljo, 11. marca dopoldne, je sv. oče proglasil pri sv. Petru v Rimu bl. Ludoviko de Marillac, soustanoviteljico usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega za svetnico in določil, da praznuje ves krščanski svet njen god na dan 15. marca.
Svetniških proglašenj smo v ponos krščanstva in bodrilo vojskujoče se Cerkve v povojnih letih doživeli že lepo število. Svetnike iz najnovejše dobe posebno goreče častimo. Vsi so nam ljubi in domači. Prav posebno, skoraj nenavadno razmerje pa vlada med današnjo svetnico in našim narodom. Njeno ustanovo in sadove njene dejavne ljubezni uživamo že 55 let, njenega imena pa do pred kratkim sploh nismo poznali. Toliko časa namreč delujejo pri nas usmiljene sestre, hčere krščanske ljubezni, ki imajo za ustanovitelja in očeta sv. Vincencija Pavelskega, sveto Ludoviko de Marillac pa za soustanoviteljico in mater. Razumljivo samo ob sebi se nam zdi, kadar iščemo zdravja in skrbne nege v bolnišnici, da se zavzame za nas sestra z belim kornetom. Še pomislimo ne, zakaj in kako smo naenkrat v njeni ljubeznivi oskrbi. Dobro nam de, toda dobrote smo navajeni. Kadar naši spoštovani občinski možje sklepajo, kaj bi s svojimi ubožci, ne vprašujejo, kdo bi ga prevzel, siromaka onemoglega, v oskrbo. Sprašujejo se le, ali bo trebalo kaj dosti prispevati. Da ga bodo vzele sestre usmiljenke v svoje zavetišče, se itak razume. Kaj imamo, ko imamo usmiljenke, bi menda prav spoznali šele, ko bi nam jih kdo naenkrat vzel. Ali pa če primerjamo naše razmere s tistimi deli naše domovine, kjer jih še ni.
Druga zanimivost o našem odnosu do sv. Ludovike pa je ta, da se je drugi, za kanonizacijo ali svetniško proglašenje potrebni čudež, zgodil pri nas v Ljubljani, kar je menda prvi slučaj v slovenski cerkveni zgodovini. Tu je namreč 29. jan. 1926 sestra Veronika Neža Hočevar po dolgotrajni hudi bolezni, ki jo je spravljala v vedno novo smrtno nevarnost, po priprošnji bl. Ludovike nenadoma ozdravela in je od tedaj čvrsta in zdrava. Prvotni proces se je vršil v Ljubljani. Škofijska komisija je na podlagi izpovedi prič in strokovnih izpovedi poklicnih zdravnikov (zlasti hišnega zdravnika dr. V. Gregorica) izrekla mnenje, da je bilo ozdravljenje čudežno vsaj »quod modum«, to je, glede na način, da je nenadno ozdravela. Rimska komisija strokovnjakov – zdravnikov je na podlagi vsega materijala ugotovila ne le, da je hipno ozdravela, temveč tudi, da je bila njena bolezen (naravno) neozdravljiva. Po njenem poročilu je po mnogih predpisanih sejah izrekel 12. nov. 1933. papež sam, češ da je ugotovljeno (constare) čudežno ozdravljenje s. Veronike Hočevar neozdravljive zraslosti prsne mrene z osrčnikom in oslabelosti srčne mišice (ab insanabilibus adhaesionibus pleuro-pericardicis cum insufficientia myocardica« AAS. XXV., 1933, 498) in da se zato more varno izvesti kanonizacija. Kanonizacija se je v naše veselje in ponos res izvršila v nedeljo.
Ludovika de Marillac se je rodila 12. avgusta 1591 v Parizu v plemeniti rodbini, ki je dosegla svoj najvišji ugled na dvoru Marije Medicejske in Ludovika XIII. Mater je izgubila prav zgodaj. Zato so jo oddali v vzgojo njeni teti, dominikanski redovnici v St. Denisu, ki je bila sveta in nenavadno izobražena žena. Poleg običajne gospodinjske in družabne izobrazbe se je deklica naučila pri njej tudi latinščine predvsem pa pobožnosti. Trinajstletna je izgubila tudi očeta. Odslej skrbi zanjo stric Mihael, tudi pobožen mož. Na njegovo željo in nasvet duhovnih voditeljev se je omožila s tajnikom Marije Medicejske, mladim Antonom Le Gras, dasi jo je njeno hrepenenje vleklo, da bi vstopila v strogi red »ubogih klarisinj«. Z ozirom ne moževo družabno stališče ji je šel naslov »mademoiselle«, pridevek žena nižjih plemičev. Živela sta v vzorni ljubezni. Imela sta sinčka Mihaela, ki ji je pa njen živ dan napravljal hude skrbi. Mož je tudi vedno bolehal in po osmih letih zakona umrl l. 1625. Stregla mu je kot prava »usmiljena sestra«. Po njegovi smrti pa se je vso želela posvetiti Bogu. Kmalu je prišla v duhovno vodstvo Vincencija Pav., ki je v njej spoznal močno dušo, ona pa v njem zanesljivega vodnika. Iz tega duhovnega prijateljstva se je rodila njena svetost in tisto velikopotezno delo krščanske ljubezni, ki nad njim strmimo. Očrtati na kratko njeno oziroma njuno delovanje bi bil brezuspešen poizkus. Začetek je bil ta, da jo je sv. Vincencij pošiljal po deželi obiskovat društva krščanske ljubezni. Po izkušnjah, ki sta si jih nabrala, sta sprevidela, da plemenite gospe same ne obiskujejo rade revežev in bolnikov, ampak raje pošiljajo k njim svoje služkinje; s tem pa delo ljubezni ni več – delo ljubezni. Zato je sv. VincenciJ izročil 29. nov. 1633. sveti Ludoviki 4 kmečka dekleta, ki bi se rade posvetile službi bolnikov iz ljubezni do Boga, naj jih za to delo usposobi. S tem sta položila temelj svojemu največjemu delu: družbi usmiljenih sester, ki nosi na sebi znake silne ljubezni in modrosti sv. Vincencija ter praktičnih izkušenj sv. Ludovike. Umrla je l. 1660., istega ko sv. Vincencij.
F.J.
ooo
O čudežnem ozdravljenju s. Veronike Hočevar leta 1926 poroča marčeva številka »Bogoljuba« takole:
»Usmiljenka s. Veronika Hočevar je že od mladosti bolehala na raznih znakih tuberkuloze (jetike). Pred ozdravljenjem so zdravniki izjavili, da njena bolezen sploh ni ozdravljiva. Le s težavo se je še držala po koncu. Zaupno je začela opravljati devetdnevnico na čast ustanoviteljici Ludoviki. Zadnji dan devetdnevnice, 29. januarja 1926, ob petih popoldne je bila v Ljubljani v Marijinem domu med blagoslovom z Najsvetejšim naenkrat popolnoma ozdravljena, tako da je opravljala tudi težja domača dela. Tudi danes je še popolnoma zdrava. To ozdravljenje je par let kasneje najprej v Ljubljani silno natančno preiskala posebna komisija zdravnikov in bogoslovnih veščakov. Ko je potem rimska kongregacija vse še enkrat pregledala in ugotovila, je končno izjavila, da je to ozdravljenje bilo res nadnaravno, čudežno. Mislim, da je to prvo čudežno ozdravljenje med nami Slovenci, ki je bilo uradno potrjeno.« – Tako »Bogoljub«.
Čudežno ozdravljena s. Veronika Hočevar je doma iz Hinj pri Žužemberku.
Slovenec, 18-03-1934
Rojstni dnevi sobratov:
2.3.1939: Zdravko Pogorelc,
2.3.1954: Jože Bokalič,
18.3.1959: Jože Planinšek,
20.3.1967: Antonio Burja,
21.3.1946: Franc Letonja,
28.3.1942: Rudi Štavar,