2. 9.: Bl. Ludovik Jožef François, Janey Henrik Gruyer in Peter Renat Rogue, mučenci. V nedeljo 2. 9. 1792 so v Parizu revolucionarji usmrtili 1400 zaprtih »nasprotnikov režima«. Izmed teh jih je papež Pij XI. Leta 1926 191 razglasil za blažene. Revolucionarji so ta dogodek slavili kot veliko zmago.
Lazaristi se v svojem bogoslužnem koledarju spominjajo zgoraj omenjenih mučencev usmrčenih na ta dan.
9. 9. – Bl. Anton Friderik Ozanam , (1813-1853)
Anton Friderik Ozanam se je rodil v globoko verni družini v Lyonu 23. aprila 1813. Zaradi službe sta se starša morala za nekaj let preseliti v Milano v Italiji. Nadebudnega sina sta že v zgodnji mladosti učila gledati Jezusa v tistih, ki morajo nositi najtežje breme trpljenja in krivic.
Ko so se vrnili v Lyon so ga poslali v šolo v College Royal. Tu se je kmalu soočil z idejami, ki so postavljale pod vprašaj in dvome verske resnice. Na srečo je imel učitelja duhovnika. To je bil g. Noirot, o katerem pove zgodovina, da je znal oblikovati duše. Svetniški duhovnik je pomagal mlademu Ozanamu zavrniti zapeljivosti novih idej in mu pomagal utrjevati zvestoob do Cerkve.
Ozanam je nadaljeval študije na univerzi Sorbonne v Parizu. V takratnem času je bilo učenje na univerzi prevladovalo skepticizem in ateizem. Krščanstvo in katoliška vera sta bili object smešenja in norčevanja. 18. 12. 1831 je zapisal v pismu: »Pariz se mi studi, ker v ni v njem ne življenja ne vere ne ljubezni; je življenje, ogromno telo, h kateremu sem jaz mlad and živ priklenjen. Njegova mrzlota me stresa in njegova gniloba me ubija.«
Pomoč in notranjo oporo je našel v znastveniku fizike Andre-Marie Ampere-u. Znastvenikovi zaključki pogovorov: »Ozanam, kako velik je Bog; kako velike je Bog!« so mu umirjali srce in ga reševali razočaranj.
S somišljeniki se je sestal na prvi konferenci v mesecu maju 1833. Od osmih članov se je v enem letu število povzpelo na sto. Leta 1835 je Konferenca imela že svoja pravila za dejavnosti in se je preimenovala v »Vincencijeva konferenca«. V letu njegove smrti 1853 je bilo že nad tisoč konferenc, večina v Francija nekaj pa že izven meja Francije.
23, junija 1841 se je poročil z Emelie Soulacroix. V zakonu sta imela samo enega otroka, hčerko Marie. Bili so srečna družina. Delili so veselje in žalost.
Ozanam je poudarjal »Blagoslov ubogih je blagoslov Boga«. Konference so člane pripravljale na pomoč revnim in poglabljanje vere.
8. septembra 1853, na praznik Marijinega rojstva, njo je iskreno častil, je Friderik izročil svojo dušo Bogu, ki jo je prejel za služenje Kristusu in človeštvu. Postopek za razglasitev med blažene se je prišel v Parizu 15. marca 1925. Med blažene ga je prištel Papež Janez Pavel II, 25. junija 1996, v Notre Dame baziliki v Parizu.
11. 9.: Sv. Janez Gabriel Perboyre, misijonar, mučenec. Rodil se je 6. 1. 1802 v vasi Puech v župniji Mongesty pri Cahorsu v južni Franciji. Zgled strica Jakoba ga je pritegnil v Misijonsko družbo in 8. 12. 1820 se je z zaobljubami zavezal delu v Misijonski družbi. Po kočanem študiju teologije je dve leti počeval v zavodu, ki so ga vodili lazaristi, bil je namreč premlad za posvečenje. Podobno kot kasneje Ozanam je zbirla študente v skupine in jih uvajal v delu za pomoč revnim. 23. 9. 1826 je bil spovečen v duhovnika. Postal je profesor teologije. Njegovo vzgojno delo je bilo prežeto z nasprotovanjem državnemu absolutizmu in galikanizmu.
21. 3. 1835 se mu je uresničila želja iti v misijone na Kitajsko. Leta 1838 je Perboyre prevzel vodstvo misijona Čaj-juen-Kov v pokrajini Hupe. K delu je pritegnil laike, da so pomagali pri počevanju katekizma.
Leta 1839 se je začel njegov »krvavi pot«. Vojaki so z mandarini iskali misijonarje, katoličane na nagovarjali na odpad. Perboyre se je skrival, da je bil kristjanov v oporo. Izdal ga je ned katehist in tako so ga ujeli in odvedli v zapor v Vučang, kjer je bil podvržen zasliševanjem in mučenju, ker ni hotel odpasti od vere in pohoditi križ. Ker niso dosegli svojega cilja, so ga obsodili na smrt. Smrtno obsodbo pa je moral potrditi cesar. 14. 9. 1840 je prišla cesarjeva potrditev in še isti dan je bil usmrčen pri mestu Učangfu. Leta 1889 je razglašen za blaženega in 2.6.1996 za svetega.
27. 9.: Sv. Vincencij Pavelski, ustanovitelj Misijonske družbe in soustanovitelj Hčera krščanske ljubezni. Rodil se je leta 24. 4. 1581 v vasici Pouy, nedaleč od Daxa. Bil je sin kmečkih staršev. Leta 1595 je oče poslal nadarjenega v šolo k frančiškanom v Dax. Tu se je preživljal z inštruiranjem sošolcev. Teologijo je študiral v Toulousu in 23. 9. 1600 je bil posvečen v duhovnika.
Leta 1612 je postal župnik v Clichyju, kjer se je srečal z duhovno in materialno revščino. V naslednjih letih se je boril z verskimi dvomi, ki jih je sprejel, da je rešil prijatelja. Veroizpoved si je napisal na listič, ga imel vedno pri sebi v pomoč za premagovanje dvomov.
Nadvse pomembno je bilo leto 1617. 25. januarja je imel v Follevillu pridigo o dolgi spovedi. V odzivu ljudi je sam razumel božji namig za ustanovitev Družbe. Kot župnik v Châtillon-les-Dombes je ustanvil bratovščino dobrodelnosti. Leta 1625 se je srečal z Ludoviko de Marillac, postal njen duhovni vodja in po letih sodelovanaj sta leta 1633 ustanovila hčere krščanske ljubezni, usmiljenke
Vincencij je ob misijonarskem delu v domovini mislil tudi na zunanje misijone. Tako je leta 1648 poslal misijonarje na Madagaskar.
27.9.1660 je zjutraj v času jutranje molitve zaspal v Gospodu.. Za blaženega je bil razglašen 13. 8. 1729, za svetnika pa 16. 7. 1737. Postal je zaščitnik vseh krščanskih dobrodelnih ustanov, ki kakorkoli izhajajo od njega.
Rojstni dnevi sobratov:
12.9.1935: Petar Tašev,
17.9.1949: Franc Rataj,
18.9.1928: Jan Branko
23.9.1932: msgr. Franc Rode